In sva midva hitro usklajena za Britof ob 16h.

Vmes Erzo nabere še nekaj žrtev (Ovca, Pirš), jaz pa zvem, da tudi Faaca in Igor gresta – in da se sam moram oglasiti še v Vodicah pri Sandiju.

Na Agipu (pustim LCja) me snamejo in na Gozd.

Ko pridemo, smo (razen Jureta) edini, ampak takoj za nami se že vsujejo in potem se začne mencanje po zabasanem startu in čakanje (po prvih dveh sondah, ki jih krivi po luftu). Dokler ne prideta Faaca in Igor (in še nadaljnja množica). Vanja seveda takoj postavi (in res je malo bolj mirno, a ne ?!) in potem med prvimi še Erzo, Igor, Ovca in jaz in…

V luftu sicer drži lepo, ampak kar nekaj časa sem okoli starta, dokler ne naberem nekaj metrov, potem pa se (za razliko od ostalih, ki vrtijo nad grebenom bolj ali manj proti V joški) naslonim Z od starta v pobočje Kriške in me samo odpelje do vrha. Ker je močan veter, grem bolj ven in me samo dviguje. Daleč pred grebenom se odpeljem do Storžiča. Erzo in Vanja se že vračata s Potoške (Erzo se pritožuje, da je nekje nizko pod Kališčem). Meni se pa rahlo mudi domov in kar zapeljem ven in v ravni črti proti Grajcu (LCja imam itak v Vodicah).

Ko pripeljem nad Grajca na 800, pa taka milina, da kar ne morem dol in pozabim na svoje prejšnje plane 🙂 . Sicer je močan veter (tukaj trenutno skoraj J direkt iz smeri Brnika), vendar kar lebdim in nabiram in potem nad Strmol in uživam razgled na grad Strmol (kjer sem bil pred kratkim na zanimivem turističnem ogledu). Sem popolnoma sam. Pa spet na Grajca in nazaj, med zahajajočim soncem naslednje pol ure. Ko sonce končno ugasne, pristanem.

Vanja in Igor sta bila do Dobrče in nazaj.

 

 

Erzo pa na koncu tudi potegne do sem in pristane zraven mene.

Z nekaj truda dobiva prevoz do Vodic.