Dopoldan vesoljni potop v valovih, vetra tudi kar nekaj. Potem radarska slika pokaže manj padavin na J in si že zamislim: Strmca, če pa bo tam še dež, pa na Socerb. Pokličem Erza (ki ne sme prekiniti serije) in Jeana (ki ima seveda veliko željo vsaj po skokcu).
Na Vrhniki čakam Erza, ki pa kar nekaj cinca (ne bi šel daleč, pa,…), kljub tamkajšnjemu nalivu. Žan je medtem že odstopil (spet naliv v Postojni, kam daleč tudi on ne bi šel – sestanek ZPLS…). Pa naliv poneha, Erzo ugotovi, da na Hribih piha zadovoljivo in mi je že jasno, da ga lahko grem tja pozdravit.
V to mokroto mi ni, on pa postavi coto (XC2) na kolovoz in zapluži v škornjih skozi travo in spelje…
Erzov let
Gor pride premočen do riti in se posloviva.
Sam se odločim, da grem vseeno pogledat na Strmco in ker v Postojni posije sonček, Žana ni težko prepričati.
Dobiva se na pristanku in z njegovim avtom gor. Na vrhu kar piha. Žan postavi kar pri avtu, jaz gor na start, kjer je še močneje.
Žan že jadra sem in tja, medtem ko moram jaz še kar krotiti padalo na startu. Končno izkoristim majhno nepazljivost zaganjajočega vetra in speljem.
Kar dviguje in drži, naprej 5-10, z višino še močnejši veter, na momente kar zrukano. Žan je povedal, da se mu mudi in ko dobi poziv (da ga poberejo na Uncu za sejo ZPLS pod Jenkovo), potegne ušesa. Toplandat ne more (ga občasno kar rikverca), dol tudi ne gre preveč hitro.
Jeanov let
Tudi sam se moram odpeljati daleč ven, da začne spuščati. Ko pristanem, da ga odpeljem gor,
Zoranov let
ga je kompanija že skenslala (in ni bilo več potrebe za pristanek 🙂 ). Greva gor po njegov avto in ugotoviva, da je že premočno, da bi si želela še enkrat…