Čeprav včeraj Erzo pove o vabilu Štajercev na Pohorje za danes in sem za  (Maribor, moj roden kraj…), danes nobenega glasu. Že ob 7.00 Jean sprašuje, če potem velja za Pohorje, ob 8h pa mi sporoči, da je jata že zmenjena – ne da bi naju kdo obvestil – no vsaj mene !?

Hitro poskušava napolniti drugi avto, pa ni nobenega zanimanja in na koncu še Žana mine želja po Pohorju (= tudi novnovem) in se odloči za lokalne cilje kasneje. Samemu se mi res ne da voziti gor, še zadnji poskus (da bi šla z mano Mateja na izlet z Malim Princem) se izjalovi in vmes že Igor (ki si je tudi rezerviral ves dan) podraži z idejo o Voglu (tudi Sorico, kamor pa me ne vleče) in sva takoj zmenjena.

Ob 10.15 Britof, k Igorju in do Kramarja, kjer počakava še Djokota. Pod gondolo in na start v čudovitem sončku z nekaj romantičnimi bazicami. Više napovedan S.

SV, V vetra komaj kaj na startu, občasno pihne tudi  J. Pred nami startata 2, potem hitro postavimo in v luft: jaz, Djoko in Igor.

Zapeljem se takoj pred Storeč (še dva dneva do rojstnega dneva No.2) in tam dobim lep miren steber gor, gor in samo gor do 2300. Medtem startata tudi Djoko in Igor (čeprav ju zgubim iz vidnega polja). Zapeljem se čez jezero na Pršivec in tu dobim petardno dviganje nad vrh. Djoko pride še nekaj višji in nabira bolj zadaj, z Igorjem naju razmetava okoli vrha. Ko po 3 poskusih premetan ne pridem više in ko vidi, da se Igor odpelje proti Vogarju, za njim. Nad Vogarjem dobiva lepo dviganje do 2400 in potem se Igor zapelje proti Krstenici in tam dobi krasno dviganje, jaz pa nič. Poskusim do Jezerskega Stoga, pa gre vse bolj dol in se predam in obrnem in začnem riniti ven proti vetru. Zgubim do malo nad Vogar, pa spet naberem, vendar čez 2400 ne pridem. Potem porinem proti Studorju, opazim nizko spodaj Djokota, ki se vrača od Tosca in matra nad Vojami in potem tam tudi scuri.

Nad Sredno vasjo pa je s Tosca tudi že Igor. Ker lepo pobira, do njega in še jaz zavrtim. Vendar se mi zdi, da samo zanaša nad Pokljuko, brez neke bistvene pridobitve višine, zato se usmerim proti Bohinjski Bistrici in potem vzdolž glavne ceste potegnem do Nomnja.

Igor še nekaj časa jadra in na koncu pristane pri Kramarju.

Igorjev komentar leta: Plani so bili pravi. Izvedba tudi. Do tenutka, ko se ti v steber 7+ tik pod bazo, naravnost vate s strani zapelje je… jedriličar, za katerega sem prepričan, da me ni videl, saj odvije skoraj zadnji trenutek, pa še to le na 20m pred mano in potem še zavrti skoraj v bazi z mano. Jasno, da sem se zapeljal ven čist trd. Potem pa brez pravega cilja in, ko še enkrat uspešno poberem pred Vogarjem sem kar brez motivacije in primerno nezbran. Bolj varno je bilo pristati.

Še vizualizacija letov

Kar nekaj časa čakam, da z Djokotom rešita avto izpod Vogla in potem me Igor pobere v Nomnju in via Gozd (prevzem postaj in malo smalltalka z množico letalcev na pristanku) proti LJU.

Super dan, super letenje, super razgledi (čeprav sva mogoče upala na malo več… mogoče bi morala z Vogla odpeljati nad J Bohinjce…) 🙂 .