Zapeljem se dol v dolino in čez cesto gor do Mačka. Kaže, da so vsi doma in takoj dobim dovoljenje za poskus (pri kmetiji piha malo čudno – J ?!). Vse pobočje pod hišo je v pravkar nulo pokošeno.
Pri anteni se ustavim in preučujem veter. Piha v ciklih: močnejši JV po hribu dol – 0 – rahel V- JV…
Pol ure cincam; v gozdnato mejo, kjer je najniže treba čez, je speljana dvofazna in travnik je dokaj položen do tja. Če bi veter pihal prav (S-SV) bi (skoraj 🙂 ) ne bilo problema, tako pa… Ampak na koncu postavim – saj, če mi ne rata, je do gozdne meje lep travnik.
Potegnem pravokotno na smer leta (ko pihne kolikor toliko V), naredim celo nekaj korakov v to smer, potem sem v zraku in se usmerim proti useku. Pa me sploh noče vzdigniti, tako da nizko nad tlemi (na višini drotov) pred drevesi zavijem v levo in z vetrom v hrbet pristanem v pobočje na travniku. Padalo mi butne čez glavo in obesi nekaj štrikcev na veje.
Zoranov let
Hitro snamem in pospravim. Še bom moral priti, da bom (zase) imel občutek, da sem start zares odletel…