Danes (kljub napovedi jačanja SZ) dopoldan nekaj manj vetra in bolj pokrito – mrčasto (močna inverzija okoli 1200-1300), kot včeraj. Kar nekaj časa se usklajujemo kam (edino, kar je jasno, je, da gremo na Primorsko).

Ob 11.15 na cestninski v Logatcu: Faaca, Igor, pa Boris in Špela v LCja in naprej. Jean cinca (ker ni jasnega izziva…). pUnČkA in Mega in mogoče Jean nekaj kasneje za nami (če bo imelo smisel… ker je itak vse u kurcu al u pizdi – ne vem točno kje 🙂 ). Nekako najbolj navijam za Nanos (mogoče bo nad inverzijo), ampak še ko odvijemo na Razdrtem ven, razmišljamo, če ne bi raje šli na Slavnik…

Ko parkiramo nekaj pred anteno ob cesti, gre Boris na ogled na greben in pove, da je idealno. Z robo na idilične osončene jesenske trave za rob na vrhu Grmade in res piha 3-4/5-6 J. Hitro postavimo in v luft: Boris, Faaca, Igor in jaz ob budnem očesu Špele.

Igor je že tik pod spodnjim robom, Faaca še nekaj niže, sam pa tudi hitro zgubim višino (vetra na platoju bistveno manj, kot na startu, piha pa kar JV (?) vzdolž roba), vendar se obdržim še do Lovske nad grebenom, kot tudi Boris. Nad robom grem tudi 50 proti lovski, kjer pridem pod greben. Boris tu vrti neko nulo. Faaca nižje, v višini predora, vozi naprej v smeri Vipave.

Pridružim se Borisu, ki medtem nabere nekaj m višine, v ozkem in šibkem dviganju. Igor pripelje kakšnih 20 m pod naju in tudi zavrti. Gledam ga skoraj pod sabo. Je precej bliže strmemu pobočju kot midva (ko sem prihajal, tam ni bilo nobenega dviganja). Ko že zavrti stran od pobočja, zaslišim hrskanje suhljadi (ko sedež podrajsa po suhih vejah) in trenutek za tem že potone v gole krošnje, na katerih obvisi raztegnjeno padalo, kakšnih 50m pod cesto v višini predora…

Nekaj napetih trenutkov, ko na najine pozive po postajah ni odgovora, potem se le odzove, da je, kot kaže, z njim vse OK in je na tleh in najbrž brez poškodb. Malo kroživa nad njim, preverjava, če je res vse OK in poskušava Špelo, ki je z LCjem že na poti dol, opozoriti, kaj se je zgodilo in kje približno naj ustavi. Faaca je že daleč naprej in pristaja za AC pumpo.

Ko scurim pod Igorja, se odpeljem nad dolino in pristanem na travniku pod odcepom nanoške ceste.

Nekaj minut za mano pa je tu tudi Boris.

Igor medtem, ko pospravljava, pride gor na cesto, se uskladi s Špelo, ki pride kmalu potem dol po naju. Zapeljemo do Faaca, ki že pripravlja žagico 🙂 in nazaj gor.

Naslednjo uro in pol opravljamo strokovna gozdna dela: žaganje manjših in debelejših, bolj in manj suhih pol-dreves, lomljenje vej, trebljenje suhljadi in obiranje štrikcev (še Mega, kot uradna oseba in Samsa, kot ekspert na tem področju, bi bila ponosna na nas…). Vmes se demokratično odločamo, kam bo kakšno debelce padlo in se usklajujemo, kaj naj kdo naredi, da ne bo kdo poškodovan. Ko smo že v zadnjih fazah, se pojavi od ceste zgoraj tudi oseba, ki se predstavi kot član ekipe gasilcev, ponudi motorko, ki pa jo hvaležno zavrnemo. Nihče se ni spomnil, da najbrž ne bomo ostali neopaženi pod raztegnjeno trobojnico Igorjevega padala v pobočju Nanosa in da bi lahko sporočili na 112, da ne rabimo pomoči. Možakar se hitro poslovi, mi pa počasi zaključimo, in se odvlečemo gor na cesto.

Ker je še rana ura in ker smo ravno spet skoraj na vrhu, se odpeljemo še do Renjakov, če bi mogoče še eno odleteli. Pa nobenega preveč ne mika, zato samo otrebimo in razpletemo Igorjevo padalo in akcija je zaključena. Vsi smo leteli in dan je rešen 🙂 – in nihče ni poškodovan 🙂 .