Še en sluzast dan s SV in ves v meglah od spodaj do gor in okoli 0. In ker imam samo dopoldan čas, nekam v bližnjo okolico. In se spomnim na Pojetovega Suškota.

Tu sem enkrat že bil, pa je pošteno pihalo dol, da o vasici v dolini ne govorim. Ko sva kasneje govorila z Erzom (ki je bil tudi že na ogledih), me je potolažil, da itak lahko pristanem na travnikih pred krizo.

In grem z robo po rahlo poledeneli travi najprej nad mrežasto ograjo pašnika za konje. Pa vidim, da domačin (ki je ravnokar prišel domov) pogleduje k meni (torej ni pametno prejahati ograjo) in grem nazaj dol po navodila. Možakar pove, da je eden že bil nekoč tukaj (Pojč 🙂 ) in da moram skozi stajo na pašnik. Poslušam navodila in na vrh.

Še prejle je pihalo z desne, zdajle lepo gor (2-4). Postavim po rahlo spolzki travi. Ko lepo pihne, potegnem in v luft tik nad mrežo. Še kar drži, ampak tudi približno me ne mika nad strehe in drote v vasi spodaj. Ker vidim desno spodaj v dolinici čez bore majhen travniček, se usmerim tja in z malo slalomiranja pristanem (je res kar majhen).

Pospravim in peš naokoli po cesti (nobenega avta mimo) gor po LCja.