170311 Čaven

Je za “zgodovino” prav, če tudi skrite stvari ostanejo zapisane 🙂 .

Medtem, ko se peljem priti Ajdovščini meljem in tuhtam. Že dolgo nisem bil tako skeptičen pri izbiri vzletišča.

Aladin me svari pred močno burjo, Ščuka me svari pred burjo, nič mi Čaven ne diši! A na Lijaku imajo Winter Cup, Tomo se bo na Sabotin vzpel peš… Nič; prav Čaven bo! Pa saj ne bom sam.

Grem na kavo k Petru v Lokavec in na pristanek, kjer se nama pridružita še Jože in Janko. Izberemo prostornega Clia in oddrvimo na štart.

Tu pa presenečenje! Nič izrazito ne piha! Le veter obrača z vseh strani… Super!

Priprave potekajo hitro, a sem vseeno zadnji vpet. Prvi štarta Krkoč – vnebovzetje. Janko – vnebovzetje. Z Jožetom to opazujeva in poskusiva štartat, a veter obrača in Jože začne švicat, ko spet in spet razteguje padalo. Jaz vzletim, a ne dobim prave rakete… Malo opazujem Jožeta in ko (kooončno) vzleti tudi on, mi nakaže, da morda iščem srečo preveč nad dolino. Zapeljem se nazaj proti štartu in… naberem v rdečo.

Medtem sta Janko in Peter potegnila proti Krasu a imam občutek, da jima ne gre prav po planih. Najprej sta letela visoko proti JZ, zdaj pa nižje proti JV. Pustim Jožeta, ki odrine proti skretu, in grem za njima… Občutek čist OK, le GPS mi kaže hitrost 90 km/h (najbrž moj rekord)!! A tudi sam le zgubljam višino. Na Branikom imam tega dovolj; nisem nabral tako (pre)visoko, da bom zdaj tu takoj scuril. In, medtem ko Janko brezkompromisno leti proti Sežani in Peter curi proti Planini, jaz priklopim nazaj na greben pri skretu. Tu dobim spet lepo dviganje na dva jurja in veter me porine nazaj nad dolino. Od Vogrščka odletim do Nove Gorice kar nad avtocesto. Ko višine ni več na pretek obrnem na Škabrijel, ki ne dela, in proti Danijelu. Tu, na srečo, dobim lepo dviganje na jurja pa pol in gnečo pred Lijakom preletim. Tekmovalci nabirajo višino, a meni tega ni treba in grem kar naprej. A si vseeno želim okusiti vzdušje tekmovanja in, ko vidim en ducat padal v lepem dviganju, se jim pridružim. Vrtenje v levo mi ni najljubše a se le potrudim in lepo zavrtim z Enzoti in Zenoti… Le en King vrti ožje kar med nami. Tako napeto gledam okoli, da ne bi koga zahakljal, da niti ne opazim, da vrtimo spet en lep 4+ steber.

Dovolj imam tega rodea danes. Mehur me začne mučiti. Zapeljem proti Šempasu in po dolini, kjer naj bi bilo malo bolj mirno (pa ni), odpeljem proti Lokavcu. Višino lepo zgubljam a nad Cesto spet krasen steber! Ne morem si kaj in ga zavrtim. Spet sem na dveh jurjih in spet se malo razgledam okoli. Krasen pogled na zasnežene Alpe in Karavanke, Snežnik, Slavnik, cela italijanska obala od Trsta do Monfalcona, padska nižina… Vidljivost neverjetna!

Pustim se nositi z vetrom do Štanjela, a kaj naprej, pa ne vem. Gledam par padal (mogoče tudi Jožeta?), ki letita proti Sežani. A jaz bi rad le pristal, ker me tišči in se bojim, da mi s polnim mehurjem nabiranje v razbiti termiki nizko nad krasom ne bi bilo všeč. Zato se obrnem proti Lokavcu… A, seveda, s 1700 ne gre več dol. Mal čudno me je moral opazovati (menda?) Mega, ko mi po krasu pelje mimo in opazuje, kako jaz vlečem spiralo in velika ušesa… Vem, da bi od dneva moral potegniti kaj več, a ne gre.

A ko najdem območje propadanja pa gre dol brezpogojno. Z -5 se moje želje hitro izpolnijo in že lulam pri Lokavcu (na trdnih tleh, uff).

Tomov let

Žal mi je, da sem prvi steber malo preveč navrtel in izpadel s točkovanja… A let je bil enkraten. Ta burja je na trenutke kar smotana in padalo se je večkrat hotelo zložiti kar samo, ampak taki netipični dnevi vedno podarijo zanimive nove izkušnje.

 

Nedelja 12.03.2017

Tudi v nedeljo (12.03.2017) sem letel; sicer nisem šel na Lijak, ker me je gužva totalno odvrnila. Leteli so/ste pa odlično! Jaz sem se zadovoljil s kršenjem zračnega prostora na obali :-)…

Tomov let