Nizka oblačnost in malo vetra ne obeta kaj dosti od dneva. Nekaj članov Jate je prijavljenih na Slivnico H&F, ki me najprej mika (transverzala),  a po tehtnem premisleku ugotovim, da se mi ne da. Vseeno komaj čakam, da grem sprobat novo igračo – Summit XC4, tako da grem pogledat na Strmco, kjer Simeon že zganja vragolije in toplanda z ušesi, njegovi tečajniki (vsi z izpiti, tečaj aktivnega letenja) pa samo opazujejo.

Kolikor je drugje vetra premalo, ga je tukaj ravno prav, oziroma ko se vpnem, ga je že preveč. Padalo previdno spravim nad glavo, nekaj časa ga še lovim, nato pride sunek in me zabriše v luft, potem pa še na tla. Hitro se poberem in ga ujamem, nato me spet počasi dvigne s tal in lepo speljem.

Po tej akrobaciji Simeon še enkrat (lepo) štarta za mano, za njim še eden od njegovih, ostali pospravijo, ta tretjemu (ki ni bil član tečaja) pa padalo zabriše zadaj v borovce in ga potem z Ano še nekaj časa snemata dol.

V luftu razmere nescurljive, za spremembo smer ni čisto iz Z, ampak JZ, tako da gre z malo truda tudi (nizko) do Sv. Lovrenca, kjer se da potem pobrati do vrha na zahodnem robu in odpeljati po veznem grebenu še naprej nad Gorenje. Ker se na UP-jevih padalih hitro počutim domače, niso pretirano živahni (npr. Gin Explorer, ki sem ga vozil na Winter Cupu je bil bistveno bolj) preizkusim še nekaj manevrov, wingoverčke, spiralo in ušesa. Ušesa se nikoli ne odprejo sama nazaj, vedno je potreben input. V wingoverjih in spirali je veliko več energije, hitri pospeški, tako da se mi je po nekaj časa že vrtelo.

Na gasu je, v primerjavi s tem kar sem do zdaj letel, šibal kot puščica, brez težav sem lovil in prehiteval Simeona na Curi (verjetno gasa ni tiščal) tudi na polovički, je pa tudi res da sedaj končno letim krilo na zgornji meji (85kg, pa še vedno ne prav na meji), pri ~81 kg.

V dveh urah naštrikam 23 km.