Zbudimo se v čudovito prvo francosko jutro, vreme nam obeta letenje samo danes ter mogoče še kakšen dan konec tedna. Turistično / padalski izlet je seveda tako definiran. Letimo danes, druge dneve pohajamo okrog.

Gremo na nam najbližji štart, ki je le 30 minut vožnje oddaljen od apartmaja. Ta štart je tudi eden izmed najbolj obljudenih, je najbolj dostopen in lepo urejen. Po navedbah lokalcev tudi najbolj zgodaj začne “delat”. Tisti v Montminu (Col de la Forclaz) je bolj popoldanski.

Zrajcana z optimističnimi načrti se s Timom že zelo zgodaj poženeva v luft. Mučenje v višini štarta, jaz najprej močno zacurim, nato se skoraj iz pristanka poberem nad štart.

Po postaji mi Ana “teži”, naj se že oglasim, ker me želita s Špelo pobrati in še enkrat peljat na štart. Jaz le spustim komande, da odgovorim, da sem pobral, in takrat seveda izgubim steber in zacurim direktno na tla.

K sreči me v bistvu že čakata spodaj, tako da oblečen samo napokam padalo v avto in sem spet napravljen v 15 min. Tim še vedno vztraja, ampak se nikamor ne odpelje. V luftu je vedno več sond, tako da se eni gruči pridružim in končno namotam na vrh, od kjer gre naprej vse kot po maslu.

Nori razgledi, malce strašljivi, vendar v zraku je tudi kar nekaj JZ, tako da ko rinem čez Entrevernes, ne gre nikamor in ko imam tega guncanja dovolj, obrnem z vetrom nazaj čez jezero. Zasnežene gore so vabljive, ampak skrbi me veter v višinah, pa tudi dolinski vetrovi. Rad bi se vrnil in zaključil let v obliki trikotnika, ampak zaradi vetra se pustim odnesti čez Megève, v Passy gre čez 70km/h, ampak že na sredi doline začne nekaj brcati in ponovno naberem do sredine grebena, na nekih 1700m. Ponovno poskusim povratek, rinem na sever, ampak sem vedno nižji, dolinski veter (okoli Annecya so dolinci običajno iz severnih smeri) me ustavlja, obrnem nazaj proti Passy-u in z vetrom do Servoza, saj se mi Mont Blanc v soncu vabljivo blešči. Seveda zaradi vetra nisem nikoli resno pomislil, da bi se tja odpravil, pa tudi na Servozu dobim noro dviganje, da gre brez vrtenja gor +4. Zaradi tega malo cviknem in se nad Chamonix vozim po zasenčeni strani hribov, namesto pod sončnim Mont Blancom. V senci ne dela nič, gre pa spet s 70 km/h proti Švicarski meji, v Chamonix so pa pristanki zelo na redko, tako da imam vso energijo uperjeno k iskanju pristankov v temi.

Na tleh niti ni bilo tako hudo z vetrom. Zemeljska ekipa je tudi hitro pri meni, saj so me spremljali že na Live Trackingu in so mi šli nasproti že več kot eno uro nazaj. Ko pospravim in se ustavimo v kafiču, začne iz baz, ki so se nakuhale iz tistega norega dviganja, kapljati…