Danes imam popoldne v Mariboru zemeljske obveznosti.
Pa se zgodaj odpravim iz LJU. In bolj ko se bližam MB, bolj razmišljam, da imam še dovolj časa, da bi šel pogledat proti Kalvariji, hribčku moje mladosti, kjer sem bil nazadnje pred 45 leti…
Že pred leti sem zasledil, da so hribček fantje odleteli, čeprav imam jaz v spominu celo pobočje našpičeno s stebri in žicami: vzorčni vinograd Kmetijske šole.
Ko se zapeljem do današnje Fakultete za kmetijstvo pod grič, pod katerim smo stanovali in koder sem se preganjal še v gimnaziji, je vse drugače. Nobenih vinogradov več v tem delu, ampak v nulo pokošeno pobočje, posuto z redkimi drevesi različnih vrst. Ampak stopnice, ki vodijo naravnost gor na rob, so še vedno tu. In to ne stare in razpokane betonske, ampak obnovljene z betonskimi ploščami, da hodiš kot v nebotičniku. No, seveda, če bi bil 45 let mlajši in ne bi žgalo sonce s 40+ stopinjami. In če ne bi imel padala na hrbtu.
Ko pridem na vrh, se mi že blede od vročine in se najprej malo odpočijem. Vetrčka je ravno prav, piha idealno (le občasno termika malo bolj butne, pa tudi ugasne do nulce). Točno opoldne. Ko postavim Rooka in si nataknem tangice, moram še enkrat za rob v gozdiček, da se ohladim.
Potem se vpnem, počakam na termiko in stopim v zrak. Z vetrom se zapeljem v desno do Račjega dvora, obrnem in stopim v veter na tla na travnik, v nulo pokošen .
Zoranov let
Ko pospravljam, v potokih teče z mene, ampak vesel sem, kot že dolgo, dolgo ne.