Ker je za danes napovedanega nekaj sonca (mogoče) le na daljnem vzhodu, se oziramo tja. Največ je k odločitvi za Ravno goro prispevala Mojca, ki nas je povabila tja že včeraj. Nekaj sramežljivih misli je bilo tudi o Lisci (in celo Maliču), ki pa sploh niso bile resno obravnavane…
Ob 9.30 se Igor in Erzo naložita v LCja in gor. Mojco počakamo v Vidmu (pri Ptuju), kamor pripelje še očeta Marjana, ki ga je določila za šoferja. Pokritost se zmanjšuje in sončka je vedno več.
Na startu je kar precej J vetra, zato začnemo modrovati, sušiti padala in nekateri celo zadremajo. Generalno se veter le nekoliko umirja in okoli 14h se pripravimo (čeprav pričakovanih baz še vedno ni). Prvi v luft Erzo, ki takoj navije.
Jaz naslednji in me samo lifta gor. Malo naprej in potem v širokih zavojih (J, JZ je kar čutiti) navijam in navijam z zanosom nazaj nad start. Erzo zapelje v smeri Ivanca in je kmalu globoko pod mano (se mi zdi, da zelo zgublja – za njegovo raketo ne grem), zato še malo vztrajam in naberem do okoli 1650. Igor in Mojca sta tudi v luftu in le počasi nabirata. Zgubim dviganje, vendar bi rad počakal, da gremo skupaj nekam (proti Ptuju Mojca odsvetuje, zato ne vem v katero smer čez Haloze bi bilo najbolje – s te višine je itak vse enako…). Zato porinem malo naprej nad start in se mi začne vdirati. In potem gre samo še dol in brezglavo tavam sem in tja in iščem.
V nekem trenutku vidim, da je Mojca že nekaj višja za mano, vendar ji ne morem slediti, saj tonem… Igor tudi nabira in zgublja pred startom. Ne najdem ničesar več konkretnega in ko pridem pod start se začne še razmetavanje. V močnem rodeu pristanem na uradnem pristanku. Ko bi vsaj s 1600 odpeljal kamorkoli – bi z glajdom naredil bistveno več km…
Ko pospravim, pride oče Marjan z LCjem. On z Mojčinim avtom domov, jaz pa v pobiranje v smeri SV. Na koncu Haloz je prvi Igor.
Potem nadaljujeva skupaj do Mojce.
In še vsi trije po Erza.