Tri dni neletenja za vikend ob takih dosežkih (svetovni rekord 300+ Suša & Co, Mega odleti v Lienz in Igor malo manj, Delux giro po Julijcih…) zahteva danes nekaj tolažbe (sploh ker je prekrasen dan, le JZ je malo več, kot je napovedan).

Erzo se odloči za Ravno goro in seveda vabi, jaz si pa želim predvsem čim daljšega letenja in se mi zdi, da bom tam spet razočaran. Tudi Igor se ne odloči za Hrvaško in se odloči, da sploh ne bi šel nikamor (letalnega). Jean pa je danes na obratih in navija za Slivnico. Baze tam okoli se kmalu posušijo in JZ veter pojača in potem pade ideja za Malič. In sem tudi jaz za in še Igorja takoj prepričava.

Tik preden se zberemo pri mojem Hoferju pa dobim info, da Malič v močnem JZ ni OK (vsaj kar se tiče pričakovanj glede preletov…) in tako se odpeljemo v dvomih. Do Trojan zbiramo še dodatne info (Malič dokončno odpišemo, čeprav je Jean že zagotovil lokalnega šoferja in prevoz) in ker v štajerskem koncu ne vidimo nobenega smiselnega cilja več (nimamo logistike za Konjiško, Kamšak,…), obrnemo in nazaj do Hoferja…

Igor in Jean se poslovita, sam pa se odpeljem na Gozd. Karavanke sploh niso pokrite, kot je bilo napovedano (nakuhano je zadaj proti A). Ker pa je v Radovljici ravno ploha in črnina v tisto smer, z dvema sotrpinoma počakam na startu še kakšno uro, da je spet več sonca in veter spet malo pojača. Malo pred 17h pride še Meri in nekaj Gorenjcev.

Potegnem prvi, najprej lepo nabiram, pa zgubim. Malo drajsam z drugimi na V robu in kmalu naberem čez Kriško (kjer ravno starta manjša skupinica). V uživaškem jadranju do Zaplate (med 1500 in 1900) in nazaj do Konca Kriške. Čeprav je sonce že nizko, zapeljem še enkrat do Storžiča, potem pa se mi proti Kališču udre, tako da obrnem nazaj in potem v zahajajočem soncu jadram še na koncu Kriške gore in pristanem skoraj zadnji že v mraku.