Dilema je bila, kam naprej. Pa pokliče Kolar R., ki je ugotovil, da sem v njemu bližnjih krajih in povabi na Dane. Ker bi vsaj še enega novnovega, se mi zdi da bo najbolje če grem “mimogrede” še na stari dolg – Zamostec, potem pa mogoče kaj skombinirava z Robertom.
V Sodražico. Zapeljem po kolovozu kar na vrh. Trava še višja in lepo skriva travnate stopnice pobočja. Pa tu na vrhu vse zelo položno. Veter sicer piha gor po pobočju, ampak skoraj nič.
Postavim in potegnem naprej in zaorjem skozi travo in skakljam čez police, se odlepim od tal in na naslednji izravnavi spet sedem na tla po cca 100m. Ponovim vajo v drugo.
In tretjič. In četrtič. In petič. In šestič… Vsakokrat je slabše, saj piha večinoma že rahlo od zadaj, oziroma nekajkrat tudi močneje z leve.
Zoranovih šest poskusov v zraku
Po šestem poskusu se predam, saj mi je ta “mimogrede” vzel ves popoldan… Bom kdaj drugič (kdaj pa tu sploh piha gor???)…