Na Vrhniki se že hočem posloviti, pa me ostali s to svojo Slevico spravijo na obrate, da se zapeljem za njimi v Horjul.

Vsi z Erzom gor na start, kjer pa vedno močneje in pogosteje piha od zadaj. Postavimo in Milan in Erzo tudi uspeta odleteti.

Preostali trije čakamo, pa piha samo še od zadaj, ob tem da je soparno in vroče za znoret (čeprav sonca skoraj ni videti skozi pokritost). Poje enkrat poskuša, pa mu ne rata in se odloči da gre na zgornji start, Slevica vrh, ki je obrnjen na SV. Z Jeanom mu slediva.

Pod čelado in v jakni se utapljam v lastnem znoju in skoraj izpustim dušo – na koncu mi še Jean pomaga nesti padalo zadnje metre. Poje odleti. Erzo in Milan pa se že peljeta gor za drugo rundo. Jean mi postavi Rooka, medtem, ko lovim sapo.

Ko spet pihne gor, potegnem, lepo startam in sem v luftu, pa me toliko spusti (prehitro sedem v tangice), da se kar po riti oddrajsam po pobočju dol, dokler se le ne odlepim od trave (in posušenega gnoja). Kljub tako kritično nizkemu začetku, zavijem desno in ob drevesu z lepo višino preletim kritične drote. Na sedelčku sem nizek (bom pristal, če ne pridem čez), pa me lepo dvigne in z bogato višino preletim spodnjo polico … in se odpeljem do Športne.

Jože še kar vztraja v zraku, ko jaz že pospravljam in potegne do Vrzdenca.

Med pospravljanjem prileti tudi Jean in pristane ob meni (in Ani, ki ravnokar pride po njega).

Potem še Erzo za drugo rundo z zgornjega starta potegne do Vrzdenca in naprej (in malo nazaj).

Milan tudi z zgornjega v drugo in pristane na pobočju grička nad Športno.

Jean in Ana se odpeljeta na svoj konec, jaz na drugega, Milan pa gre po Erza in Pojeta, da rešijo avte z vrha. Pa očitno Erzo še ne more zaključiti in še enkrat odleti z vrha.