Današnji polet si zasluži daljši opis zaradi celotnega dogajanja v povezavi z njim. Zato izjemoma daljši in bolj podroben zapis. Že včeraj ob pijači pri Fuehrer-ju v Dovjah, starejši brat omeni možnost letenja na S-SV na drugi strani zgornjesavske doline (nekje nad dolino Vrat). Zvečer opazim top shit let Matevža Gradiška z Dovškega križa in takoj vem, da to ni zame! Po izmenjavi sms-ov z Joko-tom se pokaže, da je on imel v mislih Vrtaški vrh ali Sleme. Vzamem si čas in pogledam karte, Googlemaps, vse napovedi vetra in oblačnosti, ki jih poznam. Čisto povsod kaže na sprejemljiv SV na višini 2K. Nižje pa V-JV. Poleg tega pa se napovedujejo neka prekrivanja ipd. Si rečem, če bo kje v nedeljo, bo Mangrt ali kakšen spust iz hribov, in bi Sleme znalo biti kar primerno za napovedani SV. Po Googlemap-u pa bi štart na Vrtaškem vrhu moral biti primeren tudi  za V-JV-J. Preverim s Sašo, ki je seveda takoj za, in sporočim ljubemu bratcu, da načeloma velja ampak, da še zjutraj pogledam nove vremenske oz. vetrovne napovedi in sondažo, ter sprejmem dokončno odločitev. Se pa poenotiva, da je, glede na predvidenih 1200-1400 VM hoje, treba štartati s hojo najkasneje ob 10 (obvezni člani ekipe so seveda tudi Tamara, Iva in Petra). Zjutraj pogledam sondažo, ki kaže super od 1200 naprej in se pojavi klasična dilema-Mangrt in upanje na nekaj letenja ali fizična aktivnost, neznani hribovski štart in verjetno spustić v Dovje. Ker sem na Mangrtu bil že velikokrat (in upam, da še bom) se odločim (kar Saša nedvoumno podpre) za Vrtaški vrh oz Sleme.

Dogovor ob 9 v Šmartnem prestavim na 9-10 in pridem zares ob 9-25. In potem z rahlih 170km/h v Mojstrani v točno 25 minutah brez zamude (v skladu z dogovorom). Priprave pri avtomobilih, nekaj začetne nervoze (dereze ja, dereze ne, lučke) ter za povrh ugotovitev, da nimam denarnice z vsemi dokumenti, karticami, denarjem (upanje, da sem jo pozabil doma se po 11 urah izkaže za pravilno). In začnemo veselo v precej strm klanec, ki ga ni in ni konec, ampak posledično odlično pridobivamo višini (dobrih 600VM na uro). Do Vrtaške planine le ena krajša pavza, da se najmlajša članica ekipe (7 let) malo okrepča in pofotka (včeraj je od rampe veselo zgrizla na Dovško babo in nazaj pogumno odletela v tandemu). Na Vrtaški planini nas dohiti še ena pridružena članica, ki sliši na ime Tatjana, kar omogoči Petri varen spust in povratek v dolino z Ivo, Tamari pa pohod na Vrtaški vrh in povratek v spremstvu Tatjane (ker Saša,  Joko in jaz bomo leteli). Od planine malo navzgor, pa levo v smeri Slemena in nekje na dobrih 1700 desno gor proti Vrtaškemu vrhu. Pot ni markirana in se kar malo pomatram z iskanjem čistih prehodov, ob igračkanju z Garminom, ki jasno kaže nemarkirano pot na vrh. Na zadnjem (od skupno treh) krajšem prebijanju skozi ruševje, ki sega od tal do 2m visoko, se pojavi obojestranski izliv bratske ljubezni v smislu ocene izbire poti, ampak kar vztrajam pri svojem (saj zaupam preverjeno večkrat uporabljenemu Garminu) in po nekaj zaplatah zares trdega in pomrznjenega snega prispemo na Vrtaški vrh. Prejšnji izlivi bratske ljubezni kar naenkrat izginejo, saj imamo skupni problem. Le ta sliši na ime ultra raven in kratek štart, ki se končuje z 1,5-2m visokim, v začetku ravnim, ruševjem. O SV ne duha ne sluha, piha izrazit JV-J, pa tudi če bi pihal SV, smo enotni, da v tisto podolgovato in precej ravno konto, posejano z ruševjem in kakšnim visokim posušenim macesnom,  nikakor nebi z veseljem štartovali. Osamljen planinec nam razloži, da je nižje (cca 50-70VM) sicer precej več čistine ampak, da je bolj kotanja kot štart!!??? Vseeno si jo, od zgoraj in precej od daleč, malo ogledava in ugotoviva, da pa dol že ne bomo hodili!?

Jaz sprejmem odločitev, da se da štartati pod pogojem, da piha dovolj, da ti veter takoj nabije padalo in se odlimaš v zrak čisto na vrhu skoraj ravne čistine medtem, ko Joko še malo premišljuje o hoji na Sleme oz. še malo zbira informacije (GSM signal je pa ni), kar v končni fazi opusti tako zaradi smeri vetra kot tudi zaradi časa, vprašljive primernosti derez (model Veriga) itn. Ob tem pa izjavi, da je on z malim padalom in, da nima šans da odleti s tega štarta. Seveda sem jaz namenjen štartati prvi. Nato pa se zgodi nekaj za kar sem najprej pomislil, da je rezultat kakšnega vpliva polne lune ali pa vsaj izvenzemljskih sil na tistem področju. Saša namreč reče, da bo ona štartala prva! Seveda se v nadaljevanju izkaže, da je pravilno ocenila, da čim prej tem boljši pogoji, je pa, kasneje ob kuhanem vinu  pri Fuehrerj–u,  prizanala, da je razmišlala tudi, da, če že pogrne v ruševje, bolje, da jo rešujeta dva kot eden. Se veselo naštima (manjše padalo se zelo lepo uleže na edini kos trave brez skal) in se odloči, da bo, kljub najini oceni z Jokotom, da je treba štartati hrbtno (vetra je dovolj pa še padalo in zatikanje vrvic bolje kontroliraš) štartala naprej. Malo dvigneva in drživa sprednji rob. Prvič potegne ampak je ena vrvica zataknjena za kamen. Takoj odneha in potem kar takoj še eden štart. Takoj jo malo dvigne nad tla, korak ali dva, je že v zraku (poleg znanja, novo padalo in še bi lahko naštevali) ampak nizko nizko, proti ruševju in cca 30 40 CM s sedežem nad ruševjem. Ga uspešnoa preleti, Joko zavriska od veselja kot, da bi bil on, in Saša se že veselo pelje v levo proti Mojstrani in Dovjam.

Jaz raztegnem ampak, večje padalo-manj prostora in vrvice čez marsikateri kamen. V glavi imam razčiščeno, da štartam hrbtno in če ga dobim nabitega gor grem, če ne pa ne (za vsak slučaj sem Tatjani in Tamari v ruzak oddal garmina, mokre cunje, rezervno baterijo za postajo in žagco, kar sta Saša in Joko komentirala: »Pa saj to je edina stvar, ki jo res rabimo«). Že v prvem poskusu dobim padalo gor brez zatikanja vrvic, ampak tako »mehke« in »prazne cure« pa že dolgo nisem videl (in upam, da jo še dolgo ne bom). Dobesedno hodim po tistih ravnih in kamnitih 10 metrih pred ruševjem in čakam kdaj bo veter bolj nabil padalo. Nič ne pihne in se 3M pred ruševjem padalo samo zruši na tla. Sledi prvo molzenje in pobiranje padala, ki mu pa sledi najmanj 6 poskusov štartov z zatikanjem vrvic, praznim ali v stran postavljenim padalom in še čem, kar človek nikakor ne rabi. Brez pomoči ljubega bratca bi bilo to početje več kot mučno (že tako sem baje več kot primerno in sočno preklinjal). In ko si že rečem, da je to zadnji poskus (ura je že skoraj 14 in po tisti poti do dol je kar 3 ure hoje), končno pihne pošteno in jaz ga tudi primerno dobim gor tako, da je padalo konkretno nabito, 3-4 koraki in uspešno preko ruševja (Joko pravi da je tudi pri meni šlo za mišjega). Zavriskam skupaj z Jokotom, pogledam vrvice in padalo (vse zgleda celo, kljub številnim zatikanjem in cukanjem) in se zapeljem proti dolini Vrat. Od spredaj celo nekaj dela (prej smo videli ptiče veselo vrteti) ampak se zapeljem proti sedelcu, ki nam ga je omenjal osamljeni planinec. Zgubim nekaj višine ampak zagledam še kar TOP SHIT štart (ni se dobro zvaliti dol) v spodnjem levem robu sedelca (malo skrito za ruševjem).

Ker ljubi bratec nima postaje začnem precej nekulturno in čim bolj naglas tuliti:« Joko, spodaj v sedlu imaš super štart«. Slišim neke Jokotove odzive  ampak, ker okoli glave šumi, ne razumem kaj mi sporoča. To početje izvajam še kar nekaj časa in vmes poskušam nabrati nad grapami iz Vrat, da bi se čim bolj približal Jokotu, ki hodi dol v sedlo. Po kar nekaj časa, igranja vloge glavnega vaškega vikarja, uspem dobiti Sašo na postajo in ji sporočim naj pokliče Jokota in mu pove za štart v levem dnu sedla. Da ne bo napake v komunikaciji, in pri prenosu informacij, Saša pokliče Jokota (sreči GSM signal je) in strokovno kar prisloni postajo na telefon med mojim dajanjem navodil. Po nekaj časa preletim Savo, še malo podričam nad Dovjami in pristanem. Pred pristankom še naročim Saši, naj pošlje Jokotu SMS, da nam sporoči ali bo štartal ali ne (da vemo kako in kaj za vsak slučaj).

 

Tik pred Vrtaško planino

Kosmati vrh je Sleme, ki je cca 200m višje od Vrtaškega vrha

Za Slemenom Kukova špica, Dovški križ (en dan prej je Gradišek iz tam letel) pa Škrlatica pa…

Najvišji pri nas desno-Triglav, levo pa mislim, da je Rjavina in “magični štart-nagnjen za nulakomjozef, kratek in fajn obraščen

Sleme je še kar 45min do 1 uro daleč

 

Vrata v “obrkoženju”

Med pospravljanjem padala s Sašo debatirava, da bi bilo super, če bi še Joko odletel,  na kar ga nepričakovano hitro zagledava nad pristankom. Ko pristane, si vsi trije podamo roke, eden bolj vesel kot drug. Sledila je zaslužena pijača pri Fuehrer-ju vseh članov odprave (med prvo padalsko rundo so se nam pridružile tudi vse ostale članice odprave, ki so, ne glede na leta, odlično opravile z vsemi pastmi ne ravno nedolžnega spusta). Potem še zaslužena večerja, pregled fotografij in par kozarcev vina. Celodnevni super vtis ni pokvarila niti pozabljena kapa, ki nas je stala dodatnih 20km »po nepotrebnem«.
Pod črto, super tura s cca 1.300 VM strme hoje, fenomenalni razgledi na Julijce, ki obkrožajo dolino Vrat, nov štart, ki ga definitivno odsvetujem saj je v sedlu bistveno bolj primeren in je celo trakec gor, pa še pot do njega je bolj enostavna), veliko smeha in dobre volje, in kot bi rekel moj prijatelj FAAC-a,  vseh 8 veseli kot radio!