Danes naj bi burja končno ponehala in situacija (glede na SV zadnjih 14 dni) naj ne bi bila tako slaba. Upam na kakšno jadranje (vsaj ura, če že preletov ne bo…) in iščem najboljšo varianto. Seveda na Primorsko (na Gorenjskem SZ), ampak burje je v Vipavski zjutraj še kar, inverzija je okoli 1000 in po slikah se že vleče nek mrč čez nebo.

Ob 10.30 na Železniški (Uki, Dule, Domen in Milan) še vedno ni jasno kam, čeprav sva z Ukijem že skoraj prepričana, da v Vipavsko nima smisla. Potem je naenkrat jasno, da bomo zavili proti KP (in eventualno naprej) s prvim postankom Socerb. Milan in Dule v enem avtu, mi trije v drugem na Uncu poberemo še Mega in na izvoz Kastelec.

Ko na Socerbu parkiramo za gozdom na platoju, se tam že sprehajata Sašo (Golob) in Cena (Vinko Špeh). Pešaka po kolovozu med bencinskimi hlapi iz doline na Socerb3, kjer že piha gor. Malo se razgledujemo in počasi začnemo odpirati robo. Ker vetra še ni dovolj, Domen, Milan in Sašo odpeljejo avte dol za poenostavitev logistike. Pride še Pavličev Tom in ko smo prvi že postavljeni, še Kraševci (Gorazd, Rajko, Bojan in Marko).

Ko sonda s starega starta Socerb pokaže, da je že dovolj vetra za jadranje pa hitro tudi mi v luft.

Potem pa uživaško jadranje med S robom nad Glinščico in gradom Socerb z vrtenjem in nabiranjem (eni više, drugi niže…). Kaj dosti čez 600 ne pridem, sem pa večinoma lepo nad grebenom. Ko se mi približuje ura, Dule že kliče s pristanka Ukija, naj pride k njemu na cigareto….

Občasno nas je kar nekaj na kupu, vendar nikoli prevelika gužva, saj smo lepo razporejeni po višinah…

Ko skoraj napolnim uro, se odločim za pristanek in res elegantno toplandam na starem Socerbu.

Takrat enkrat pristane tudi Domen,

pa še nekaj drugih (domačini) je tudi že na tleh.

Malo počakam in potem lepo s hrbtnim dvigom odpeljem Mentorja3 do roba (tu piha precej bolj, kot je prej na 3-jki) in stopim v zrak v drugo rundo.

Zdaj se mi zdi, da je vetra že nekaj manj in se je treba že bolj matrati, da pridem nad greben. Pred gradom sem že pod grebenom in obrnem, zgubljam višino, tako da sem na S robu že precej nizek. Kljub temu vztrajam in se matram na razu še dobrih 20 min, pod mano pa drajsa tudi Mega. Skoraj naberem do roba, ampak čez mi ne gre več.

Ko se proti pristanku odpelje Milan,

greva nekaj minut za njim tudi Mega

in jaz.

Naša razširjena jata je že vsa na tleh. Pospravimo in gor (midva z Megom s Sašom in Ceno) do odcepa na Socerb, kjer ob kibiciranju motoristov, ki drajsajo navpičen breg pod cesto, pričakamo Milanov in Domnov prevoz domov.