Je šel Erzo danes za soncem – na Kalnik… Sam sem najprej planiral oglede tolminskih lepot divjih kanjonov, pa vreme ni spodbujalo k temu. Ker pa se je na Dolenjskem obetalo malo lepše vreme (vsaj po napovedi), se tolažilno odpraviva z Alenko tja: na razgledna Nebesa.

Resnici na ljubo je treba priznati, da je tukaj znan zmajarski start, ki sem ga imel zacahnanega še iz svojih šolskih letalnih časov (ko me je postaja Nebesa nad Šentrupertom pri vsakem pogledu na Skytech  zbodla v oči). Pa nikoli uresničil: najprej zaradi opozoril, da je daleč, daleč ven, do prvih pristankov; potem pa sem počasi pozabil na to lokacijo (ker je Skytech dobil nove in nove postaje in je tale zlezla pod dno ekrana…).

In se pripeljeva iz Šentruperta na vrh do zmajarske rampe ob koči, kjer naokoli ležijo (in na stojalu stojijo) profi fotoaparati z metrskimi teleobjektivi. In lovi foto mojster, enkrat z enim, potem z drugim, prizore, ki so nama nevidni. Pove, da je bil še pred debelo uro, ko je začel s timelapsom na stativu,  vrh v popolni megli…

Sam si ogledujem vetrnico na vremenski postaji na strehi koče in ocenjujem razdaljo do travnikov zunaj proti Šentrupertu… Glede na videno se odločim za A-klaso in začnem(va) postavljati. Vse nebo je pokrito (s temnimi bazami), piha pa po pobočju gor idealno (2,5/4,6). Ko postavim, veter izklopijo in samo še ždim nadaljnjih 15 min, čakajoč na vsaj malo vetra. Vmes pride četica pohodnikov, ki seveda začnejo kibicirati in me dodatno nervirajo s fotoaparati in telefoni na gotovs.

Končno spet malo dahne, da lahko Mentorja5 potegnem z vodoravnega šodrastega parkinga v luft in zakoračim čez rob ob zmajarski rampi (ne bi mogel reči, da je to prijazen padalski start).

Lepo speljem in potem najprej zaskrbljeno vozim na sprednji greben, pa primerno počasi tonem, tako da sem nad grebenom že čisto miren (pa še zasilne pristanke vidim spodaj, sploh ni panike, če eventualen močnejši veter ne bi spustil čez…). Ker vidim, da neki dimi gredo lepo gor po goricah ob vikendih spodaj, še malo poskušam najti kakšno dviganje, pa ni nič konkretnega, tako da nadaljujem naprej proti Šentrupertu. Nad tovarno Plasta tudi nobenega dviganja, tako da v velikem ovinku zbijem še nekaj višine, zapeljem nazaj do glavne ceste in pristanem na travniku tik pred Šentrupertom.

Dosti (pre)dolgo odlašani novnov.

Še preden pospravim, je Alenka z LCjem že pri meni. In potem na poti proti AC iščeva bife za kakšno zaključno kavico, pa čisto slučajno najdeva v samem starem centru Trebnjega pekarno in slaščičarno Julija, kjer poskusiva enega najboljših sladoledov ever (in tudi kava ni slaba). In imajo 16 različnih okusov !!!