Včeraj se dogovarjamo za današnjo Ivanščico, pa se zadeva s kombijem sfiži. In čeprav je šofer za osebni avto zagotovljen in Erzo spodbuja, me nekako ne vleče (čeprav je napoved res dobra). In odpovem udeležbo in kmalu ugotovim, da tudi Mega in Milan ne gresta.

In ker se Mega sprosti šele ob 12h, se ob 11.30 na Železniški dobiva z Milanom in ga ob uri čakava na Uncu. Vmes se usklajujemo še z Jeanom, ki navija izključno za Slivnico. Ker pa je v okolici že vse nakuhano in tudi napoved pravi, da bo tu kmalu nevihta, se mi trije raje odločimo za Lijak (kjer je danes napovedana dosti manjša možnost padavin, kot včeraj). Strinjam pa se tudi z Milanom, ki si želi bolj sigurnega letenja in nabrati čimveč km (računamo na Kurirčka…).

Po Vipavski (danes smo 2 uri kasneje) že precej baz (podobno kot včeraj) in pod Lijakom smo že kar v dvomih o svoji odločitvi saj stanje ni ravno v skladu z napovedjo. Sploh ker skoraj uro čakamo, da Aleša (ki je za danes zaključil s furami) nadomesti Herman in nas zapelje gor, ob tem, da se nebo vedno bolj zapira in temni proti Čavnu (na Nanosu pa že dežuje).

Na startu piha idealno in takoj postavimo in v luft: Mega, jaz in Milan. Mega kar nekaj časa sem in tja išče dviganje, jaz vztrajam na V robu in zagrabim steber do 1200 in ven nad ravnino, kjer popravim še na 1300. In potem, podobno kot včeraj, nad ravnino bolj ali manj uspešno iščem stebre.

Ko sem bolj zunaj pred Čavnom, vidim dežno zaveso na koncu Čavna in zapeljem nazaj nad start in do Škabrijela. Tu se spet matram v nižinah tik ob vrhu in ne znam pobrati. Pa nazaj na Danijela in na start in potem spet v višave in do Zmajarske. Proti Ajdovščini še vedno dežna zavesa, zato še enkrat do Škabrijela.

Vmes nekajkrat srečam Milana, Mega pa se javlja iznad Nove in stare Gorice. S Škabrijela se že zapeljem ven nad dolino proti pristanku, pa dobim lepo dviganje do 1000 in se odpeljem daleč ven do Rožne doline. Mega javi, da je pristal na uradnem, o Milanu ne duha ne sluha.

Na poti nazaj na pristanek vidim, da je proti Ajdovščini in Nanosu vse v soncu, pa se prenizek spomnim, da bi lahko sedaj brez skrbi odpeljal vsaj do Kovka…

Je pa to naredil Milan…

Ko z Megom pospraviva, se odpeljeva z Milanovim avtom in gapobereva ob cesti iz Lokavca.

Še vizualizacija naših treh letov: