Dule bi na pijačo, jaz bi pa vsaj še eno lokacijo, saj se vreme rapidno slabša (obvestila iz domačih krajev pa tudi že sporočajo o orehovski toči, ki klesti tam naokoli…).

Po glavni cesti čez progo gor do obcestnega turističnega parkinga – razgledišča. Naberem padalo in po 1,5 metrski travi se prebijeva malo gor na rob. Iz visoke trave sicer vidiva, ampak lokacija nama je zaradi dveh vrst drotov počez (in hiš spodaj) še malo bolj nesimpatična kot prva (da o poskakovanju po startni travi ne govorim).

Kljub temu (in kljub grmenju iz smeri Črmošnjic) razvlečeva Rooka in ko malo dahne poševno z desne gor, potegnem in lepo odletim.

Spet visoko nad vsemi kritičnimi ovirami in daleč, daleč ven do lepo pokošenega travnika.

Ker že bolj glasno grmi, Rooka in robo hitro pospravim, pa potem dolgo, dolgo čakam na Duleta.

Vmes se spoprijateljim z domačinom, ki odhaja od zidanice mimo mene domov in zvem vse o belokranjskih vinih, gojenju ovac, problemih z mladino, vnuki, gospodarsko in politično situacijo…

Pa še najbolj zanimivo novost o košnji v teh krajih. Možakar mi pove, da ko je čas za košnjo, pogleda v nebo. Če je nad Smukom dovolj velika jata padalcev, ve, da ima dovolj časa, da svoje hektare v miru pokosi in da bo še vsaj dva dneva lepega vremena, da se bo seno tudi lepo posušilo…

Ko se z Duletom odpeljeva proti Črmošnjicam, začnejo po steklu padati težke debele kaplje…