In spet dol na Podlipsko cesto proti Smrečju. Bela pika, kjer je startal Jože (doslej edini) je na »navpičnem« travniku levo pod glavno cesto. Peljem sem in tja, saj ni nikjer za parkirati.

Potem pa nazaj grede po cesti le lahko odstavim avto ob rob in peš na oglede (brez robe). Res je vse travnato pobočje strmo (in še mokro in blatno), ampak malo levo od Pojetove lokacije le opazim travnati buhtelj z malo manj naklona…

Nazaj v LCja po robo, čez bankino dol na strmino in po pobočju desno do lociranega prostorčka.

Previdno razgrinjam padalo, in štrikce (malo je nekih trnastih grmičkov), ko zazvoni telefon. Kdorkoli je (najbrž Erzo…), bo že počakal. Ko že postavim, še enkrat. Potem pa se s ceste zgoraj oglasi Revnov Franci, ki je gori na cesti opazil LCja in me (po brezuspešnih klicih) takoj lociral.

Pripleza čez bankino dol pod cesto do mene in pridrži padalo, da bom laže startal. Piha rahlo malo z leve. Spet potegnem naprej in po nekaj korakih v globino sem v zraku. Bogato nad drevesi desno do ovinka glavne ceste in z zavojem v levo naravnost v veter po travniku proti Podlipi.

In še predno pospravim, mi Franci že pripelje LCja, za njim pa njegova žena njun avto in nadaljujeta svojo pot.

Kakšna super logistika za piko na i na koncu letalnega dneva.