Danes na Vipavskem podobna situacija kot včeraj, z malo manj JZ, pa večjo verjetnostjo pokrivanja in padavin (pa še vedno manj, kot drugje po SLO). Zato sva z Milanom za ponovitev včerajšnje zgodbe.

Ob 12h Železniška. Drugih interesentov razen naju ni. Z LCjem do Anje, kjer je še kar lepa situacija (in ni pretiranega vetra po dolini, postaja na Kovku itak ne dela, za štartom zadaj pa že nekaj razvoja). Mimo se pripelje na biciklu Ljubo M., ki tudi razmišlja o Kovku, vendar šele čez kakšno uro ali dve.

Zato podaljšava pod Lijak, kjer pa je že čutiti več vetra (6/9 JZ), pa manj oblakov zadaj. Kombija nikjer, spodaj na pristanku nekaj tujcev pospravlja, zgoraj na startu pa jih nekaj postavlja, zato predvidevava, da bo Herman (ki danes vozi po planu) kmalu dol. Veter naraste na 10 (torej se ponavlja včerajšnji dan…), baze se gostijo. Pokličem Hermana, kje je, pa mi pove, da na pristanku itak ni nobenega za gor, da ne ve kdo sploh sem in mi vrže telefon dol…

Samo sedeva v LCja in nazaj pod Kovk. Sedaj je po dolini že obilo vetra in za startom že kar temno pokrito. Ljubo naju čaka pri Anji, prisede in gor. Parkiramo za startom in z robo na rob, čeprav vrečo kar trga s stebra.

Na startu pa del včerajšnje idrske ekipe (skupaj s Petrom Svetličičem so danes trije), ki spet čaka, da nabijanje vetra (termika) upade. Malo se gledamo, malo obujamo spomine iz alpinističnih časov, malo modrujemo.

Potem Ljubo ugotovi, da je sedaj pa v redu in da bo startal. In začne postavljati svojega Pawna (čeprav ni nobene bistvene spremembe). Po nekaj poskusih dviganja ga atraktivno odlepi od tal in v letu ven samo še dviguje. Nekaj minut za tem iz temine zadaj od S potegne piš in veter v trenutku obrne na močan sever (Idrijo in Postojno je pravkar pošteno zalilo).

In tako ostane vsaj naslednje pol ure. Medtem se Ljubo vozi na drugi strani doline in ga spušča in spet dviguje in smo mu fouš, ker smo pusiji spet zamudili (kasneje zvemo, da si je želel dol in kar nekajkrat poskušal, pa ga je vedno znova spet nabilo gor…).

Končno veter na hitro obrne na JZ/Z s prav tako močjo, kot je bilo na začetku… Ampak sedaj nam je vsem v redu in ekspresno postavljamo in v luft. Zadnja sva Milan in jaz.

Za startom in proti Čavnu je vse črno in prisegel bi, da v Predmeji dežuje. Svetličič rine točno tja, ostali bolj ali manj za njim, jaz pa samo ven na svetlo in modro. Kar nekaj časa me dviguje in drži. Ko začne spuščati se malo vrnem in naredim nekaj zavojev, da naberem na 1000, potem pa samo zunaj čez Vipavo proti Nanosu, kjer je še vse osončeno. Skoraj do Vipave mi gre gor in drži še naprej, da sploh ni treba zavrteti. Kadar začnem zgubljati, se primaknem bolj h grebenu in gre spet gor. Mimo Lovske in ko začne hitrost naraščati, nekaj pred Hieronimom obrnem in nazaj.

Kovk in zadaj Čaven so v taki črnini, da se odločim, da grem ven nad dolino in dol, dokler bo šlo. In kar gre in gre… do strelišča.

Še ostali so zdaj nad grebenom proti Nanosu. Hitro dobim štop (po nekaj minutkah zvem, da mi je ustavil bratranec Kristijana Kuščerja), ki me zapelje do Anje, čeprav je nameraval domov v nasprotno smer proti Podnanosu.

Na pristanku pri Anji pa S veter vsaj 10m/s s Kovka dol. Pokličem Ljuba, ki se je že prej ponudil, da bo rešil logistiko. Med čakanjem pristane Simon, ki komaj pririne čez AC v ta S veter do Anje. Ljubo naju zapelje gor in na start po LCja.

Potem pa po Milana v Ajdovščino.