Ker je danes spet nevihtno z malo vetra raznih smeri in še najmanj padavin napovedanih na J Štajerske, se Pojetov Jože spomni na Lisco (ali Malič). In zjutraj na hitro kontaktiram Unukovega Frančka, ki potrdi izbiro Lisce, zrihta še privatni prevoz na start in smo zmenjeni.

Jože me z Duletom pobere pri mojem Hoferju okoli 11h in gasa gor čez Trojane in za Savo. V Radečah nas čaka Franček in kmalu se vsi štirje naložimo k prevozniku.

Na startu sicer piha lepo in prav, vendar je naokoli (razen proti JV v smeri Gorjancev) že vse močno nakuhano. Sploh je črnina nad samo Lisco. Na startu se kopica otrok pod vodstvom vzgojiteljic meče po napihljivem vodnem drsalu, vendar se hitro prijazno umaknejo…

Malo se gledamo in modrujemo in potem Jože postavi in z ustrezno teorijo upraviči svoj start (ampak ne čisto takoj, tudi on še malo pomišlja). Ko potegne, se odpelje stran od pobočja, kjer lepo vleče gor in počasi zacuri. Nekaj časa ga gledamo vedno bolj v nižavah, potem izgine in se počasi spajsa na nivo grebena.

Preostali trije (v bistvu štirje, ker pride še H&F Wosa) še naprej modrujemo in ko se le malo spuca naokoli, postavim še jaz. Kar nekajkrat moram hrbtno dvigniti (Dule mi stoično popravlja in postavlja padalo) – očitno nekaj noče, da odletim – da potem le enkrat speljem.

Ob hribu gre kar konkretno gor, tako da se tudi sam raje peljem malo bolj ven in zapeljem malo sem in tja, vidim črnino zadaj in grem še bolj ven, stran, naprej proti Savi. Vidim Jožeta čisto nizkega, ki kmalu zatem pristane nekje spodaj pri vznožju Lisce.

Meni pa gre samo še dol in zgubljam, pa poskušam pod črnino v desno v smeri Radeč in mi gre še naprej dol (čeprav počasneje), tako da se pripeljem do Loke pri Zidanem mostu.

Povem Frančku, kako je v zraku, kar spodbudi Duleta kot naslednjega. Jože javi, da bo štopal še enkrat gor. Med pospravljanjem me Dule preleti, zapelje visoko do našega parkinga pred Sparomv Radečah, potem pa nazaj na prostoren travnik pred mestom (mu ni bilo za pristajati na piko pri Sparu).

Štopam kot budala in se mečem pred avte, pa mi po dolgem času na koncu ustavi mladenič, za katerega nikoli ne bi rekel, da bo naredil kaj takega…

Ko me pripelje pred Spar, pristaja pri Duletu tudi Franček (z Woso sta imela na startu spet precej več vetra, kot mi prej).

Z avtom do njiju in nazaj pred Sparov bife na ohlajanje. Jože je kmalu spet v luftu in veselo zadrajsa sem in tja.

Po slabi uri (čakanja da scuri…), se poslovimo s Frančkom, ki mi, kot zbiralcu startov, za lažje čakanje svetuje obisk bližnjega hriba nad Radečami: Svinjski rt pri Prnovšah.