Ko pride Erzo k Anji z Milanovim avtom, oba navijata še za drugo rundo. Priključi se še Dragan (sam se javim za zelo verjetnega šoferja). Ostali po bolj ali manj dolgem zastoju pri Anji nameravajo domov.

Ker na poti gor posije sonček, tudi jaz začenjam verjeti, da bo zdaj res bolje in še sam z robo na start. Med hojo je sedaj res malo več vetra, na startu pa enako (ampak bolje kot včeraj, ko je v drugi rundi že obračalo v hrbet).

Še nekaj jih gor postavlja in tudi mi štirje postavimo in v luft: Erzo, Milan, Zoran in Dragan.

Desno do Podrte in še malo naprej konkretno samo dol, zato obrnem in v direktni črti v Vipavo. Nad pumpo sem prenizek za doseg Fame, zato obrnem in potegnem nazaj pod Zemono.

Erzo je potisnil do uvoza Vipava.

Dragan pristane na uradnem.

Milan pa blizu cerkve pri Anji.

Tukaj bi sedaj moral biti Milanov drugi let, pa ga (še) ni objavil, ker on je frajer in leti samo najdaljše lete (v surovih km, ne pa po nekih logaritmih/algoritmih) dneva in ne zgublja časa z nezmagovitimi leti, oziroma jih ne leti, kot je evidentno 🙂 🙂 .

Rešijo me (nas) Kraševci Bojan in Gorazd, ki me pobereta in zapeljeta na vrh po Milanov avto. Pri Anji predam štafeto Milanu, ki naju z Draganom dostavi na Vrhniko, saj si je Erzo pomagal sam.