Aladin na internetu ni lagal.   Na notranjski je pihal vzhodnik, na primorski pa zahodnik, celo tako močno, da sta Jernej in Jurij  iz Polet-a pristajala na mestu in midva z Gregorjem sva pač spremenila prvotno zamisel ( proti obali ). Gregor se je vračal proti Krimu, a ga je vzhodnik ustavil, zato je letel proti Logatcu in pristal pri Grčarevcu, jaz pa sem se namenil proti Predjami, a ko sem priletel do Erazma (blizu Predjame ), je bilo tudi v tej smeri konec dviganj in oblakov in sem tudi obrnil proti Planini in tam pristal (čim bližje avtobusu).

Torej je bilo najlepše nad Postojno, baze na 2400 metrih in iz obeh strani nova in nova dviganja. Nad Postojno sem bil kar 3/4 ure tik pod bazo.

Tako ravninsko letenje je najlepše in tudi težje od tistega ob gorski verigi.
 

Primož in Grega nista še obupala nad preletom do Rateč. Ta dan sta pristala v Martuljku in Hrušci. To je kar nekajkrat zahtevnejši prelet od “kurirčkove”.
Tomaž in Tone sta priletela na Vrhniko in Tone je presrečen nad višino 700 metrov nad Vrhniko.
Erzo, Mojca in “jest” pa smo poskusili na sv. Primožu. Mojca je sicer odletela proti Kureščku, a je bila prenizko, da bi nadaljevala čez grape za Krimom. Pihal je kar močan vzhodnik.

Lep dan in mnogo obiskovalcev, ter že zelo zgodaj (po 11 uri) dosežena višina Tolstega vrha, pozneje vrtenje stebrov na 1800 m in še in še pa še paše.
To je na kratko vse.

Aja, pa pika tekma, pa nagrada za tistega , ki je pristal in obstal na napihnjenem sodu (Mojca je tudi pristala na njem, a je vseeno zdrsnila z njega ). Manjkal ni tudi akrobatski program ter nekaj obešanja po drevesih. Na žalost so enega tudi odpeljali, ker ni “ukrotil” padala do tal (začelo se je z nedolžnimi vingoverji). Tudi meni se je ena stran padala ujela med vrvice med poskusom loopinga in to ni več običajno stransko zapiranje, temveč nevarno sukanje padala. Tu te reši samo hladnokrvnost in izkušnje.

Najavljen je bil tudi prelet Ambrož-Rateče s strani Erzota, Gregorja in Primoža, pa še cele vrste liga pilotov. “Obrnili” so Valvazorjev dom pod Stolom.         

Skratka, lep dan.

Še vedno je vzhodnik, tako da Zavrh nadomešča štarte obrnjene na zahod. Sprva je bilo močno, pozneje pa je vse držalo in navozili so se vsi, ki so tedaj bili na tem štartu. 1600 m pa je le malo nizko za prelet na primorsko. V zraku je bilo do sedaj največ padal naenkrat (13) in Borovničani bi morali biti slepi, da bi jih spregledali. Seveda pa so za tako število “krivi” gostje iz sosednjih klubov.

 Erzo in Primož pa sta letela z Ambroža v Dovje, kar je še lepše in zahtevnejše od brezskrbnega pobočnega jadranja. To pišem zato, ker te strani ne prebirajo le j. padalci, ampak tudi nepoučeni.

Vzhodnik se počasi umirja in ta dan  je bil za letenje ugoden, le da se na gorenjskem leti višje ( dobri termični stebri ), na Zavrhu pa bolj pobočno tja do višine1200 m.
Menda se je zgodila nesreča na Zabočevem in ne vem kako, vem pa zakaj. V močnejšem vzhodniku je tu nevarno leteti, varno pa je pri res šibkem vzhodnem vetru. To je pač OPOZORILO za vse ostale, ki bodo še prišli leteti v te konce.