Tok se nam ne da več, da zjutraj kar zaspimo, obenem pa poslušamo veter, ki žvižga skozi streho. Po mojem, da ni blo, al pa je blo samo za Rabiča, ki pa ga ni tukaj (na srečo ali na žalost, uporabi po potrebi). Opoldne je pa že treba gor;

{gallery}preleti/2009/brazil/5_1{/gallery}

Informacije o letih

za spremembo vsi štirje poberemo, eni prej drugi kasneje. Baze so spet obilne, da že zaugajo in je treba katero prav obleteti. Kasneje proti koncu dneva, pa je spet videti plohe. Zadovoljen je Mega s svojim najdaljšim preletom v Taboleiro Grande, pa tudi Edvin z Umarizalom (prvim po dveh letih, po zraku), le Emil je brez koment. Za povrh danes pozabim gsm doma, tako da si iz Pau dos Ferrosa obilno zakompliciram vrnitev. Kot da to ne bi bilo dovolj imam še prazno postajo! Po zraku še javim Megatu, da mora v pousadi eden od naših počakat pri stacionarnem telefonu, da pokličem kje sem. Preden kupim kartico in od treh telefonov tistega, ki dela, da dobim zvezo, traja. Tik pred temo speljemo z avtom 2 domačina plus jaz po državni cesti proti Itauu, ki je polna lukenj v asfaltu, da take v celi BR še nisem videl in je skoraj slabša za vožnjo kot makedam. Ko nastopi noič ugotovimo, da smo brez luči, tako da se peljemo za enim kamionom, ko pa še ta uide, vozimo po res popolni temi in šofer po spominu ustavlja pri največjih luknjah ostale pa nabija na polno (luknje-buraco so običajno 10 cm nižje od cestišča z ostrimi robovi- v bistvu popusti plast, ki naj bi bila asfalt, ki je izdelan kot navaljan pesek plus polito s katranom). Kljub 30 km do križišča za Taboleiro, kjer se dobimo, Emil s Patuja svojih 65 prepelje prej.

{gallery}preleti/2009/brazil/5{/gallery}

Za ta dan me nihče ne bo obtoževal, da sem ležal v sobi!! Zjutraj smo takoj po 7h na štartu, in ob 7:30 prvi vzletim, kar skoraj ne vem, če je z naše strani že bilo. Sortao mojstri so komaj vstali. Baze so tako noro našpalane kot le redkokdaj. Prav hmal Mega, Kus pa jest hkrat do baze na 1200 in čez hrib v ravnino. Naprej ne gre gladko, ampak z brezveznim vrtenjem nazadnje še kaj rata. Z Emilom sva skup, nazadnje pa se z nikakršno višino odpele vstan in v poden. Kasneje se izkaže da se zvleče in odpelje levo od hribov, kamor da je bil namenjen tudi veter.
{gallery}preleti/2009/brazil/4_1{/gallery}

Informacije o letih

Zraven pride zdaj Mega, a ne zdrži gneče in gre vstran v poden, jaz pa takoj za njim. Kmetom, ki posedujejo motorje (pristajava stran od Umarizala) damo poslovno priložnost in prelevijo s v mototaxiste za 15 čudežev do U. in še 20 do Patuja, skupaj prvih   40 km na motorju. Tud Emil in Edvin s svoje strani prideta do Pousade in spet smo na štartu. Zdaj piha slabo – sam skočim v luknjo in sem na tleh, ostali za mano vztrajajo mal dlje, ob hribu piha z desne, le Mega se spajsa in z max 1600 v Umarizal – že drugič dons. Preden zložim, že imam motorista, ki me zategne do Pousade, kjer je že zvesti Papagajo s katerim še tretjič gor. Tu so še eni Nemci – sortaovci, ki so v prvo samo scurili. V brezvetrju na štartu ga zdaj nažgemo pokonc proti bazam. Kasneje se ločimo, jaz proti Antoniu Martins. Ko smo prejšnja leta letel v to smer, kamor razen nas nihče ne leti, ker letijo za smer Quixada, smo bili zmeraj nizko, dopoldne pač in tudi hitro na tleh. Zdaj je igrarija – od baze do baze, ki ne začne razpadat, ko se nameniš k njej. …..Ko pristanem tiste pol ure pred sončnim zahodom moram pohiteti. Ker ne pristanem pri večji (bogatejši) fazedi-haciendi, pač pa naprej v polje, me nihče ne vidi. Ko se bližam prvi hiši se mož skrije za neko štalco in na cesti njegova žena s pospešenim korakom beži v hišo. Ko pride mož in se za silo zmenimo, da bi rad prevoz do mesta pred nočjo se zdi ok (15 RS). Ko začne komplicirat, da je motor premajhen še za moj ruzak in si ne da dopovedat da bo na mojem hrbtu grem. Pri sosednji hiši je doma le stara mama, ki s 30 cm bulji v televizor. Iz sosednje hiše zdaj prilaufa sin (?) in se zdaj skupaj zakleneta v hišo!! Cela drama, prišel je beli hudič! Nasprot pride motorist, ki bi me peljal, a po »nočni tarifi« – 30 RS za 15km. Noče glihat na 20, zato odidem; ne da nimam, ne dam. Pri naslednji hiši no teng (nimajo)motor. Zdaj pa za mano pripelje mož prvega kontakta, s povišano ceno 20, seveda se je posvetoval z onim. Vamos! Ob 20:30 dočakam »reševalno« ekipo in ob 22:30 smo doma.  Suma sumarum: 70 km na motorju, 130 km nočni povratek z avtom in nekaj km po luft. 


{gallery}preleti/2009/brazil/4{/gallery} 

Zjutraj smo lepo pred 8h na štartu, ampak nažiga še bolj kot včeraj; za ponazoritev nosi prah po štartu; izmerjena max hitrost pa ne presega 43 km/h, čeprav jaz mašini ne verjamem, zame je 50.
{gallery}preleti/2009/brazil/3{/gallery}

Informacije o letih
Gremo dol. Zapremo se v sobe s klimo, tako da zamudimo, saj baze kresnejo za spremembo ob 12h. Poštartam prvi, ko se vsi šparajo (beri veliko opravkov imajo pri pripravljanju opreme) in jim uidem gor. Resnici na Ljubo sta v zraku že dva sotaoralljevca – to so tisti drekači, ki kot da vsako leto obletijo nekih 1080 km, jaz pa vem, da jih v glavnem prepeljejo z avti. Danes en štart pred Patujem niso leteli (?), jutri pa so uradno tukej – obilno navijeta. Razmere na štartu: zdaj brez vetra in pokriva, tako da je ruleta. Ker so bile baze zgodnje, so že prav mal nevarne videt in res doživim ploho spod mojega navitega oblaka na 25km. Tega pa Slovenjceljni  tukej še nismo doživeli. Kasneje, ko z nekim S,SV vetrom poletavam proti Pau dos Ferosu in prekletemu Rafael Fernandesu, pa v hribih visijo dol plohe. Fletno je tam, posebej ker tam še nisem bil sploh. Prav pohiteti moram, glede na prihajajočo temo, oditi  2km nazaj do križišča, zaustaviti motorista, da spremeni smer svoje vožnje in me za 30 realov odpelje v Alexandrijo v temo ter ekipi, ki gre pome, naproti.

{gallery}preleti/2009/brazil/3_1{/gallery}

Ker pridem zjutraj domov, zamujamo na štart, kamor prispemo po 8:00. Mal nažiga, zato se pospravmo v pousado. Še prej pa padajo šale s strani Papagajota- pomočnika, da nas je medo, kar pomeni strah.
{gallery}preleti/2009/brazil/2{/gallery}

Informacije o letih

Zanjga je vsak veter  bon – dober, če je slab, močan ali premočan. Baze pa se, kot da so solidarne z nami, prav hitro posušijo. Postalo je že standardno, da se baze ob1 h naredijo, zato gor in ne piha nič preveč. Se prav sprašujem, če je zmeraj bilo tako, pa sploh nismo šli gledat? Mišljeno je v primeru, ko si zjutraj v prvo scuril. Zdaj scurimo trije-Edvin prvič v zraku, Kus pa se igra z nami, navije 3100, ko smo mi po tleh in gre do Itauja.
lp
Erzo

{gallery}preleti/2009/brazil/2_1{/gallery} 

DIA 1 -1.11.2009

Torej dragi bravci, naša lokalna ura je 4h za srednje evropejsko, kar pomeni, da je treba vse čase zapisne na Olc zmanjšati za 4h in dobite lokalne, naše ure. Treba je it zgodaj na štart, pa smo vseeno pozni , saj štartamo po 8h. Meni se zdi močno, saj me nažge nad štart in nič dost naprej; Emil mal višje pove, da mu gre 25km/h naprej, v resnic leti pa čist bočno… Se držim pod bazcam, ki so zapihane in jih v naslednje pol ure posuši do konca. Emil vseeno čez goro v ravnino: slabe višine, 1x le 100 m nad tlemi, z max 1700m uspe prit čez gorsko verigo na 100 km in pristaja ob magistalki BR116. Odlično za prvič sploh! Mega se tud spajsa spod pristanka ves čas pazeč, da ga ne spiha;
{gallery}preleti/2009/brazil/1_1{/gallery}

Informacije o letih

po uri in več na vetru s 1500 čez patujsko skalo, da se zarije v podn. Ko se z Megatom sestaviva v pousadi v popoldne butnejo tavisoke baze, ko prej 4h plavo. Ko štartam drugič ob 14h imate doma že temo in mislite na spanje ter na naslednji delovni dan, tukaj pa nastopi najboljša termika dneva. Enostavno, na štartu vetra malo za tukajšnje razmere, visoka, baza danes celo na 3, 1x navijem noter na 3400, da mi prvič u življenju teče voda po štrikih in ko začne še ivje na zaprtem sedežu si pomagam ven. Z Emilom se slišiva po postaji,  ko se na mojih 60 km od štarta pod mano vozi s taxijem (Jaguaribe-Itau) za 200 čudežev (100 eur = 250 realov, t.j.čudežev. Poceni! Človek počasi razume, zakaj je Peter v Braziu potrošil zmeraj največ – ker je največ odletaval. Jaz se vozim zavestno pod bazami, ki dolgo v  predvečer držijo smer bolj desno kot je običajno. Vseeno me nazadnje iz lepe potovalne hitrosti 45 km/h ustavlja, ustavi in rikverca na pristanku kot že dolgo ne. Na pristanku kamor zmeraj pride polno ljudi, celo če si sredi ničesar (nobene hiše) bo v nekaj minutah pri tebi kak pastir.  Nažiga, da tud pod razno ne smeš še 1x dvignit padalo.Tako z Ronnanom z motorjem do hiše, z obveznim posedanjem gosta v njihov najboljši gugalnik na verandi, kjer sicer sedi gospodar. Ko se presedeva v star fiat, že loviva zadnjo svetlobo dneva v noč po cestah, ki to niso – se 1x zakopljeva v mivko na cesti in nisva edina. Vsi se na tem mestu. Ob 18h sva po 20 km v Alto Santu in moj voznik, študent topografico (geodet) izdavi koliko denarja bi hotel, če me zapelje do Rodolfo Fernandes. Glede na cehovsko pripadnost ne komliciram, ko izdavi da 250, prej pa na 150 in 200 ne trzne. V soju kratkega telefonskega signala Kusu napišem, če me pride iskat ob 20h u raf fernand. In pravi da ja. Tu pa se šele začne zgodba dneva, noči in nasledjega jutra šele začne: nakopičijo se vse možne napačne odločitve; odpeljeta se v Rodolfo Fernandes, kjer jaz v resnici sem in pridem 19:30 onadva pa 19:45, smo 200m narazen, kličeta v postajo, jaz nimam odprte, njima je težko zapeljat na pumpo. Itak je tema. Zatem ugotovita, da piše v sms Rafael Fernades, ki je drugo mesto oddaljeno 80 km in odgresta. Ko jaz po 20h uri že mal panično začnem begati po mestu najdem eno mesto, kjer je telefonski signal. Priletijo mi smsi, da prihajata in naj  vžgem postajo. Ko jih še ni, mi na vprašanje kje sta, odgovorita, da »v San Francicu do Oeste«(, ki je na poti v Rafael Fernandes.) Mislim si fak, spet je Mega narobe zapeljal v križišču. Še ob 21h preč pa, da kje da sem, da sta v mestu in da me ni. Ko povem, da na pumpi, onadva, da me že ni in spet, da se slišmo na postaji- takrat nam vžge…..Peljeta se proti Aleksandriji po drugi normalni cesti, saj je ta po kateri sta šla 30 km polna globokih lukenj v asfaltu tako na gosto, da je vsak makadam boljši! V Aleksandriji šele spet dobita moj sms, ko stojim na eni nogi, da gre skoz, saj seva 10 km od ene antene. Mega mi odpiše »prespi tam!« (klicaj dodal pisec). Panika! Pošljem sms Edvinu, če me pride iskat on in ker ne odgovori takoj v 10 min, jaz pa na eni nogi težko stojim, mu napišem, da ni treba, grem na pumpo in v oštarijo poiskat enga, ki me bo z avtom zapelou teh 70 km domov. Čakam že 4h, mesto in oštarije se  praznijo. Eden mi še obljubi, da pride eden (naj košta kolkr hoče, tok pa še mam) in espera, naj počakam in čez 20 min, da ne! Vprašam za pousado, da je ni  v kraju in kelner me odpelje v en luknjo od sobe…..prespim, ob 5h me zbudijo petelini, pustim 10 čudežev in z mototaxijem domov, kjer ob 7h direkt na fruštk. Dolgčas nam pa ni.

{gallery}preleti/2009/brazil/1{/gallery}