by ·2 komentarja

 

Danes bo slabo vreme. In res zjutraj uliva kar lepo. Torej danes pavza, počivamo (=ne bomo leteli). Pa pokliče Mare, da je danes možna akcija z njegove strani, čeprav vreme kaže, da ne bo nič. Pa se bliža 12h in neha deževati. Pa malo posije sonček. Pa začnem gledati veter, pa Arso – zgoraj močan JZ kot včeraj, spodaj pa šibkejši J, JZ. Krim Z 3,8/8,6 , Slivnica J 8/11. To je pa že situacija za Erza poklicat. Pozvonim: “Hja, sem že mislu, da nauš poklicu… Pa saj ne bo nič”. Pravim, da je pri nas že suho po cestah in sonček in kako kje  piha in da bi se mogoče kakšen Koreno al pa Ano dalo  na hitr ruknt. Pa začne nekaj nalagat o mladi travci na Korenu, pa kmetu z vilami… “Ampak Ana je pa še dolžna od zadnč… Matr si me zjebu… Kdaj ?”. Pa smo zmenjeni za 15.30.

Na letališče v Podpeči pridem prvi in se predenem iz civilke v letalko. Piha Z, lepo, kaže pa, kot da bi hotelo kmalu deževati. Mare je že tu in čez nekaj minut še Erzo. In smo že na poti gor.

Pri cerkvici parking in Mare vetromer v roko. Očitno piha manj, kot pravijo občutki (3-5/7 pravi vetromer). Po uradni podatkih torej idealno. Tudi kaplja nič. Postavi Erzo (hvala Mare in Zoran za pomoč pri postavljanju) in lepo hrbtno dvigne in malo jojo odleti. Postavim še jaz (hvala Mare za pomoč pri postavljanju), lepo hrbtno dvignem, malo odtavam v desno v krošnjo (pa me ja ne bo to ustavilo), ga odpeljem v levo in odskakljam v zrak (malo jojo ?). Erzo kar drajsa sem in tja in je vedno nižje (15 min), jaz pa malo manj oddrajsam  sem in tja in sem že tudi nižje (8 min). Do Podpeči in nad piknik plac in po liftu dol na letališče nekaj metrov pred Erzom, ki je pristal skoraj na strehi svojega avta (na piko).

Zoranov let

Maretu javim, da sva oba pristala in da je v zraku lepo. Pa postavi še Mare (hvala…nima komu reč hvala – predvidevam), pa ga dvigne naprej (predvidevam) in lepo odleti (predvidevam) in ko prileti v najino vidno polje lepo drajsa sem in tja in kar noče dol. Jaz medtem malo hrbtno dvigujem, pa se obračam, pa spet zidek, pa to, on pa noče dol. Končno mi je dovolj (no malo začne kapljati) in začnem pospravljati (pa gre tudi Mare dol). Ko sem pri avtih, Mare pristane in jasno je, da gremo še enkrat gor.

Vmes še v Mercator po pir (Mare) in radler rdeča pomaranča (Erzo, Zoran), saj ni jasno, ali bo gor deževelo ali kaj.

Pa gor ne dežuje, ampak piha pa močno, pa mogoče bo začelo deževati. Začnemo lokati vsak iz svoje konzerve. Pa noče deževati. Torej bo treba še enkrat. Jaz ne (ker imam natančne časovne obveznosti ob 18.00 v Lj – časa je še dovolj ohohoho), Mare pa je najprej že za, potem pa ugotovi, da pije pir in kadar on pije ne vozi (padalo, za avto  ni panike). Gremo po padala, Erzo začne takoj postavljati, mene provocirata tako, da se skoraj predam, Mare se ne da. Erzo postavi (nič ne postavi, midva mu postaviva – hvala Mare in Zoran za pomoč pri postavljanju) in že je v luftu. Malo jojo (še z ritjo malo butne ob grbino) in ven in samo z vetrom dol za vogal. Midva pa pospraviva svojo kramo (Mare prazne konzerve) in dol mimo letališča (po Erza) v Mercator na tortice. Lepo je blo…

by ·Komentarji so izklopljeni za 120403 Sv.Kvirik P706 16:42:12

Danes je že slabo vreme napovedano, vendar razen močnega vetra (kar ni tako pomembno :-)…) ne kaže preveč slabo. Zato pokličem Erza, če je za stvar in seveda je. Mogoče kakšni projekti bolj v nižinah ali kaj podobnega. Ker na Vrhniki baje kaže na dež, pa Z nabija, nad mojimi predlogi (Koreno, Samotorica) ni preveč navdušen, pa omenim Vremščico. Čez nekaj minut se izkaže, da tudi Ščuka cilja na isto in smo zmenjeni.

Ob 15h poberem Erza na pri železniški bajtici (nov meeting point – šodrast parking na Vrhniki ob nekdanji železniški postaji – odkar je postal stari tvegan zaradi možnosti kazni) in gasa proti Primorski. Na vrhniškem klancu že rosi, Slivnica, Grmada, Javorniki že v megli, ko sva pa pred Vremščico, pa je baza že skoraj pri tleh. Koordinacija s Ščuko po telefonu naju usmeri proti naslednjemu cilju – Slavnik. Že sva na izvozu proti Kozini, pa je žal Slavnik tudi v megli, čeprav je po Ščukovem hujši problem napačen veter.

Končno se dobimo na stari cesti pri nad Ospom, kjer ugotovimo, da piha V, JV in panično iščemo, kateri kucelj bi bil obrnjen v pravo smer. Pade beseda Kikiriki in to je to. Ščuki se zdi predaleč (nekaj jamra zaradi avta, čeprav nama ni čisto jasno) in odstopi (gre dvigavat padalo na bljižnje letališče, da bo preveril svoje tehnične izboljšave na padalu – božirke za zaščito štrikcev, kar je ravnokar tudi idejno prodal Erzu…). Midva punim gasom proti Buzetu in pred mejo na Kvirik.

Ko na vrhu stopiva iz avta, vreme deluje rahlo deževno (nizke meglice, tam čez dolino je že vse sivo…), ampak mene bolj moti (pre)močen veter, ki pa po smeri piha idealno. Vse naokoli je rahlo vlažno, ker je očitno danes tu že deževalo in vse skupaj ne kliče preveč k akciji. Prej sva sicer ugotovila, da je logistično najbolje, da jaz prvi odletim (moj stari dolg-nov start), pa pride Erzo dol po mene, pol pa se zamenjava, ampak ko vidi Erzo moje cincanje, ugotovi, da je najbolje, da raztegne (in me vzpodbudi). Bo že poskušal toplendati, ali pa bova že nekako potem reševala logistiko… Razgrne in dvigne in malo podrajsa po tleh, da si lepo nastavi padalo in ga totalno poserje po mokri kraški zemlji, ki se kar lepi po belini…in dvigne in stopi čez rob in začne lepo jadrati ob grebenu proti V.

Pa postavim še jaz in ga tudi poserjem in navlažim in dvignem in odletim. Drži kar dobro, čeprav tonem meter za metrom in je občasno kar malo živahno tik nad borovci. In se furam sem ter tja celih 14 minut, čeprav sem mislil, da se bom samo odpeljal dol. Pristanem na travniku v dolini pod mejnim prehodom in malo za mano še Erzo. Padalo je usrano in kar mokro, saj je v zraku bila 100% vlaga, zdaj pa začne še rahko rositi.

Zoranov let

Pospraviva hitro in do prve hiše – kmetije -vikend, kjer najprej poskušava spraviti padali, da bosta varni pred dežjem, medtem, ko bova midva nekako prišla do avta zgoraj. Potem pa le grem do hiše in ugotovim, da je nekdo doma in ga s prijazno besedo pripravim, da naju odpelje gor po avto. Možakar je res prijazen in naju na koncu še povabi na kavo naslednjič k sebi (ko ga jaz vljudnostno povabim v gostilo v zahvalo).

Ko prekladava robo, že kar rahlo dežuje, vendar kljub temu še malo nabirava šparglje (baje, da jih je tu naokoli ogromno), pa so jih očitno že vse pobrali. Ker je očitno konec za danes, se preoblečem v civilko in gasa proti Lj.

Erzovo videnje:

Območna ljubljanska psihiatrična bolnišnica izpušča paciente na izhode v parih, medtem ko koprska paciete izpušča posamično. Današnji udeleženci: Gaborovič, Erznožnik, Ščuka. Prva ideja je Vremšca, ki pa je v meglah, druga je Slavnik, ki ni nič boljši. Prvi zbor bolnikov je pod Gabrom, ki mu JV ni naklonjen. Tu je za koprski del odločeno, da gre le stegnit padalo v Črnotiče, ljubljanska frakcija pa si omisli Kikiriki, kjer piha 3 m, žal so z leve.   —–let——    Malo se sili rosenje, zato spravim oba padala pod streho, saj se je bati hujšega dežja, midva pa bova šla gor peš po avto. Zoran pa ne odneha in tam v praznih hišah kar najde nekoga, ki naju bo peljal gor.

 

by ·Komentarji so izklopljeni za 120403 Samotorica P707 19:13:41

Pa očitno še ni konec. Ko prideva na Vrhniko je ura že skoraj 18.30 in vetra nič. Pa tudi dežuje ne, kot je vso pot od Kikirikija do sem. Malo za šalo omeniva, da bi se še dalo kam iti in Erzo takoj zagrabi – Samotorica bi pa mogoče bila.

Pa se odpeljeva “pogledat”. Z obema avtoma do Vrzdenca, tu Erzo prestopi v mojega in na vrh na travnik nad cerkvico Sv.Mihaela, kjer sva tik pod meglicami in rahlo rosi. Ampak veter piha tako idealno, da Erzo postavi, še predno se uspem jaz spet preobleči. Odleti in ga drži skoraj na isti višini in preleti plato res elegantno visoko.

Jaz hitro raztegnem mojo coto in v ugašajočem dnevu (itak je vse tmurno in temno, ampak tako se reče) startam. Padalo kar noče gor (cota mokra, nagravžna), tako da moram kar malo laufati dol po travniku, da se končno odlepim in potem čez plato, kjer me nevarno požira. Na robu tik pred drevesi so še električne žice s kandelabri (sicer samo dvofazna, se mi zdi 🙂 ) in že pomislim, da bi odvil na travnik pristat, pa se mi zdi, da bom le prišel čez (saj žice so malo nižje, ampak drevesa so pa nevarno blizu), potem pa se takoj za robom gozd strmo spusti. In sem res čez in na odprtem in me celo rahlo dvigne. Zdaj lahko zadiham in malo pogledam okoli sebe.  Zavijem levo ob pobočju, kjer lepo drži. Odpeljem se v smeri Horjula in sem kmalu mimo travnika, kjer je Erzov avto. Peljem dalje in na koncu Vrzdenca zvem, da je Erzo pristal v Horjulu. Jaz sem tudi že nizko, kapljice od dežja so vedno močnejše in gledam, kje je lep travnik z dovolj redko električno napeljavo. Pri Gabrjah ga najdem, lepo zavijem nazaj in hitro zbijem višino, ker vidim, da je poleg električnega voda vzporedno s travnikom (kar me ne moti) še en  odcep pravokotno čez travnik (trofazna 🙂 ).

Zoranov let

Ko pospravljam, je padalno na sprednjem robu totalno mokro in tudi rosi vedno močneje. Ko pridem do ceste, je Erzo že v svojem avtu (takoj dobil štop) in se odpeljeva še gor po mojega. Tu je že vse v megli in dežuje.

Erzovo videnje:

Na Kikirikiju se Zoran preobleče nazaj v civilko in računa s tem, da je letenje za danes končano. Peljeva se skozi vse močnejše deževje, ko je megleno tudi do tal, proti Vrhniki. Bolj ko dežuje, bolj se nama fajn zdi da sva letela. Toda na Vrhniki je cesta suha in baza je na 700, spodaj brez popoldanskega zahodnika. Ali morava še kam? Lahko bi šla. Na štartu idealna 2-3 m, na gor. Zoran ponovno zamenja civilko za športni dres. Odletim in zunaj vletim v rahlo rosenje. —–let—– Spodaj prvič uspešno uporabim moj nov štoparski karton z narisanim likom padalca, saj mi prvi avto ustavi na način, da se vrne nazaj pome, ko dojame kaj je bilo narisano, maloprej pa ni dojel zakaj imam tak ruzak. S Horjula me zapelje po avto v Vrzdenec.

 

by ·2 komentarja

10 dni je naokoli, kar sem bil nazadnje v zraku (z lastnimi močmi) in potreba je bila res že huda. Upal sem, da mi bo v tem času Sandi porihtal padalo (zamenjava vrvice, ali so pokrpane luknje OK,…), ki sem mu ga pustil pred odhodom na dopust, pa sem razočaran že včeraj ugotovil, da ni uspel in danes se najprej odpeljem k njemu po padalo. Tu zvem podrobnosti o nesreči, ki se je zgodila včeraj na Gozdu njegovemu Primožu in o neverjetno srečnem koncu te zgodbe…

Ob 15h prestopiva z Manco v Erzov avto in šibamo še po Borisa domov (zaradi pokvarjenega avta je odrezan od sveta, ampak tovarištvo premaga takšne težave…) in nato preko Logatca mimo Unca (Mega zadnji trenutek odpove, ker mora peljati svojega psa na cepljenje…) direkt na Vremščico do spodnjega starta.

Tu piha kar (pre)močno in čas si krajšamo s postavljanjem podrtega kola za vetrokaz, rezanjem trakcev in modrovanjem. Ko pridejo Kraševci (Ščuka, Marko,…) začnejo takoj postavljati, kot da je veter normalen. Marko odleti in kmalu za njim še Ščuka, potem pa že postavlja s tretjim tudi Erzo. Počaka, da za trenutek poneha in že je tudi on v zraku. Boris se greje v brezveterju (v avtu), midva z Manco pa ugotavljava, da je še premočno (še vedno bučijo gozdovi naokoli). Greva tudi midva v avto na toplo. Kraševci in Erzo veselo jadrajo in kaže, da lepo drži.

Malo še čakamo, potem pa se le malo umiri in se odločim, da grem, Manca gre z mano preverit, če je res bolj mirno. Ko začnem postavljati, pride z opremo še Boris, Manca pa se tudi odloči in gre po padalo. Postavim, še malo počakam in hrbtno startam v precej bolj umirjeno ozračje, ki pa tudi manj drži (vsaj mene). Erzo in ostali so tudi malo poniknili (glede na prej) in jadrajo levo in desno nekje malo nad višino starta. Jaz se sicer trudim, da bi nabral, pa nikakor ne morem priti nad start in drgnem pobočje desno od starta. Boris je takoj za mano v zraku in je po nekaj minutah že lepo višji. Kakorkoli se trudim, počasi zgubljam meter po meter in ko sem prenizko, da bi še verjel, da se bom pobral, odvijem optimistično proti letališču,  pa me malo pred progo zmanjka toliko, da samo še obrnem na lep travnik pred progo pod cesto in po 25 minutah borbe pristanem.

Zoranov let

Tudi Manca je v zraku in pristane malo za mano na standardnem pristanku nad cesto. Ko pospravim, grem do ceste in Mance, medtem pa se Erzo in Boris po postajah uskladita in Boris toplanda pri avtu, Erzo pa se pridruži nama z Manco.

Malo počakamo, da pride Boris z avtom, potem pa smer Lj, saj se Manci že mudi na njene obveznosti. Nič kremšnite.