by ·Komentarji so izklopljeni za 120503 Okroglek P726 12:57:01

Praznikov je počasi konec in začenja se spet vsakodnevni ritem. Zato že zjutraj začnem klicariti naokoli. Napovedan je močnejši JZ. Erzo je nasičen letenja (čez praznike so bili zelo aktivni) in nekako nima prave volje, Mega lahko šele popoldne, Mateja tudi, ker je že polno delovna, Mare pa ima danes in jutri še dopust in je željan letenja.

Poberem ga pri Toplarni. Najprej se pogovarjava za Ambrota, vendar me kar ne vleče. Ko pa pomislim na Pivško misijo izpred praznikov, me kar potegne in ko pokličem Erza, je tudi on za.

Kmalu se že peljemo proti Pivki in skozi Trnje proti prvemu cilju: Veliki Okroglek nad Petelinjskim jezerom. Pot že poznamo (tudi brez tablice). Na travniku piha mogoče malo s strani (leve), vendar je dosti bolje kot zadnjič. Mare se odloči, da ne gre in bo šofer in starter. Erzo razgrne nad žicami električnega pastirja, meni se pa zdi bolje pod njimi in ko postavim, Erzo ravno potegne. Najprej je malo dvomljivo, ali bo prišel čez žice, potem pa ga malo dvigne in lepo zdrsi kakšna 2 m nad njimi. Zavjuga sem in tja in že pristane v travnati ravnici suhega Petelinjskega jezera.

Malo počakam, da spet pihne in potegnem in kar malo potečem, da me dvigne. Zavjugam sem in tja in sem že nad Erzom in ko pristajam, JZ močno potegne čez jezero, tako da me še kar malo dvigne in zadrži v zraku predno pristanem.

Zoranov filmček
 
 

Zoranov let

Ko pospravljava, Mare že offroad drvi k nama čez jezero (ampak ni problema, baje so tu včasih pristajali avijončki…).

by ·Komentarji so izklopljeni za 120503 Sv.Trojica

Jaz sedaj navijam za Sv.Trojico in ker imamo prvi let pod streho (novnovnov) je tudi Erzo za, čeprav se boji, da bo pihalo. Najprej si pogledamo travnike za pristati in čeprav ne pridemo do največjega in najlepšega, smo zadovoljni in gor. Še enkrat mimo Okrogleka in okoli celega hriba na sam goli vrh ob cerkvici.

Ko stopimo ven, se najprej Erzo javi za šoferja (on to že ima in mu ni treba…), ko pa vidimo kako občasno močno pihne (že kar Z in celo SZ) v sunkih, se Mare odloči da ne gre in bo spet šofer in starter. Erzo takoj postavi, malo počaka in odleti. Lepo ga drži, dokler gre naprej, ko pa zavije proti levi, ga ekspresno odnese nad travnike pristanka.

Zoranov filmček

 
Medtem postavim tudi jaz. Po telefonu me ponovno kličejo iz službe (kjer je vse sesuto in rešujemo firmo…) vmes pa vidim, kako gre Erzo po liftu dol in stoji na mestu ali pa ga celo malo rikverca. Ko zaključim pogovor, Erzo pristane za robom, kamor jaz (ki sem že pripet) ne vidim. Mare ga spremlja od cerkvice in pride javit, da je lepo pristal in da naj, glede na videno, raje pospravim. Malo še cincam (v takem smo že leteli, pa to bi bil moj novnov…), ko pa tudi Erzo po postaji javi, da je bolje če to prišparam za drugič, ker je bilo vsega po malem, pospravim z Maretovo pomočjo in gasa dol po Erza. 
 

by ·Komentarji so izklopljeni za 120503 Tuščak P727 16:16:34

Do Knežaka in v Bač in na ovčjo farmo in pozdravimo Megovega psa in mimo mlade ovčje mamice z dvema dvodnevnima backoma (Erzo: dvojčici) direkt na sam vrh po traktorskem kolovozu in vršnih travnikih (imamo dovoljenje od gospodarja od zadnjič). Parkiramo in pešaka še 100m do roba.

Piha Ok, oblakci šibajo, Erzo že postavlja, Mare in jaz tudi, Erzo odleti in malo zavjuga. Jaz ugotovim, da sem pustil instrumente v avto in gasa po njih in ko prihajam nazaj, Mare ravno dvigne in prevrne padalo v bližnje trnje. Naslednje četrt ure rešujeva padalo iz trnja. Pomagam mu ga postaviti in se pripravim tudi sam.

Mare lepo potegne in tokrat brez trnja odleti. Jaz takoj za njim. Erzo svetuje naj greva v desno na SZ rob in res tu kar drži. Mare malo drajsa sem in tja, jaz tudi in ko pihne malo močneje, celo naberem. Mare v močnem SZ vetru pristane pri Erzu, jaz pa še kar jadram in malo zavrtim in malo bolj zunaj nad konji spet naberem nekaj metrčkov, potem pa me spusti in pristanem pri njiju.

Zoranov filmček

 

Zoranov let

Mare zadovoljen odlaufa gor na hrib po avto, midva pa medtem pospraviva padala (Maretov in moj novnov, Erzotov pa nov vsaj letos).

Gasa naprej. Na Šilentabor, ki je ob poti. Ko pridemo na rob, piha kot pr norcih. Sedimo in Erzo klicari po info naokoli (Ščuka je seveda odletel z Brestovice do Lijaka, prasec 🙂 …). Mega javi, da je na Strmci OK in da bo šel v zrak.

by ·Komentarji so izklopljeni za 120503 Strmca P728 19:17:40

Gasa čez Postojno in lokalno čez Studeno na Lohačo in na start.

Mateja prihaja iz Lju, Mega demonstracijsko toplanda, Erzo in Mare sedeta in modrujeta, da je še (pre)močno, jaz pa postavim padalo, naredim lep zidek in čakam na primeren trenutek za odlet (ko bo vsaj za trenutek malo pojenjalo). Mateja pride in sede v krog modrecev, pride še Samsa…

Mega ponovno atraktivno iz obrata  odstarta in malo za njim hrbtno (z zapleteno komando) še jaz in že sva visoko nad grebenom. Tudi bolj zunaj lepo drži, je pa kar močno. Pridruži se nama tudi Erzo, Mare pa nabija s tal (kaj nam je treba viseti gori kot salame, ko bi lahko prijetno kramljali na tleh…).

No, kmalu se prštimajo še ostali in en za drugim startajo. Potem pa jadramo in vrtimo in plavamo in se izogibamo en drugemu in … uživamo… Mrak se počasi spušča na zemljo in veter rahlo jenjuje. Najprej toplenda Mega in potem še Mateja (o verbalnem incidentu tukaj raje ne govorimo… 🙂 ), Erzo pa sprašuje kdaj se zaključno odpeljemo proti Planini. Ker se polna ura že bliža, jaz javim da grem in se z vetrom odpeljem cca z višine Petriča. Malo poruka za robom in potem s 55 proti Planinskemu polju. Mislim, da so ostali za mano, ampak nikjer nikogar. Zapeljem se nad vijugami Unice daleč čez polje do Unškega loga, potem pa obrat in po liftu dol na travnik pod sabo.

Zoranov filmček
 

Zoranov let

Ko pospravljam, sprašuje po postaji Erzo, kje da sem.  Vidim, da prihajajo tudi ostali. Samsa in Mare pristajajo nekje pri Planini, Erzo pa potegne do mene (toliko časa za mano je prišel, ker je toplendal na Petriču in moral počakati, da mu naredi nov start in nove kilometre :-)…  ). Mega nas pobere in gor po avto in še zaključno skupinsko picerovanje pri Portusu. Izpolnjen dan  🙂  in krasen letalni začetek po praznikih 🙂 !

by ·3 komentarji

Drugi del prvomajskih praznikov je posvečen hribom (in potencialnim možnostim letenja 🙂 ). Nacionalni park Monti Sibillini.

Večer v Castellucciu je miren, oblaki šibajo čez modro nebo dokaj hitro za zahajajočim soncem, v vasici brezveterje, vrhovi travnatih, zaobljenih vrhov do 2500mnv (kot bi gledal ogromne Vremščice brez dreves), spodaj pod vasico fuzbal plac 6×3 km (Pian Grande – 1300 mnv), zadaj za travnatimi 100-350m golf kupčki (šolski tereni) drugi, manjši (Pian Piccolo – Dogana – 4×1 km), levo pod vasjo srednji (Pian Perduto – 2x2km), vse skupaj kot nekakšno popolnoma ravno dno ogromnega vulkana.

Zjutraj po neskončnem fuzbal placu pod vasico rahle meglice, zgoraj modro in oblaki visoko gori okoli 3000 m šibajo 2x hitreje kot včeraj zvečer. Poskušam dobiti kakšne info prek telefonov od lokalnih padalcev in na koncu v Bar del Capitano v vasici dobim fotokopirana navodila in opise o okoliških startih in dostopih in pogojih.

Najprej greva dol na fuzbal plac pogledat kje so pristanki ob z ravnilom potegnjeni cesti proti Norcii. Na pristanku ob konjskem ranču veter kar nažiga (trakci trepetajo popolnoma vodoravno), vendar so naenkrat zgoraj nad hribom trije padalci, ki najprej slalomirajo nad travnatim pobočjem z wingoverji (!) potem pa ekspresno nabirajo do 1000 m višje. Hitro gor po cesti, ki pelje mimo Castellucciu najbližjega (Veletta) starta  do starta Fontanille na pobočju travnatega hriba Poggio di Croce -1822 mnv (startati je sicer mogoče kjerkoli in glede na zaobljenost pobočja in ceste, ki gre daleč naokoli do sedla, kjer se konča – v katerokoli smer od E-N). Na startu piha kot pr norcih (=2x Vremščica zadnje čase pred prvomajskimi= čez 10m/s) vendar lepo laminarno.

Na startu domači padalec. Takoj pove, da je zanj dosti premočno, ker nima najbolj probojnega padala.

Modrovanje z domačinom

Malo modrujeva in ugotavljava, kako lepo jadrajo oni trije (resda visoko gori na mestu in občasno celo malo rikvercajoče visijo kot salame, ampak ko pridejo še višje (nad 2500) se pa pomikajo naprej…  Čez nekaj časa eden za drugim s spiralami in na koncu z ušesi, pristanejo. Mogoče bo kasneje kaj bolje, vendar domačin tega ne ve, zato se poslovim in vmesni čas do “kasneje” izkoristiva z osvojitvijo vrha Croce (po trakcih sodeč je tudi tu uradni start) in pohajkovanjem po okoliških golf hribih.

okoliški hribi

Na poti nazaj se čez nekaj ur zopet ustaviva na glavnem startu ob cesti. Domačina ni več. Sam pohajam po pobočju sem in tja in modrujem sam s sabo. Trakci so še vedno 45st navzgor, popolnoma ravni in trepetajoči, ampak jaz se prepričujem, da vseeno malo manj piha. Ampak vseeno ne vem… Naenkrat se od nikoder izza pobočja spodaj po liftu navzgor prikaže najprej en, za njim drugi in takoj še tretji padalec. Oni trije od prej. Verjetno so startali nekje nižje v pobočju, kar se zaradi zaobljenosti pobočja ne vidi. Skoraj jim ni treba zavrteti, pa so že 200m višje. V bistvu lebdijo ob pobočju in ko so dovolj nad vrhom ((čez 2000m), se začnejo pomikati naprej nad ravnino. Potem eden za drugim odspiralajo skoraj do tal in se spet zapeljejo do pobočja, kjer gredo spet z liftom gor… Z JV se sicer valijo oblaki, ki so že resno temni, ampak tile trije kar ponavljajo te svoje akcije.

Končno eden pristane, tudi drugi kaže podobne težnje in vleče ušesa.  Odločim se, da se odpeljeva dol na pristanek, da se pozanimam iz prve roke, kako je stanje v zraku in ali so to tukaj normalni pogoji… Ko se pripeljeva do njih, so že vsi trije na tleh in pospravljajo. Ko sprašujem, če so taki tukaj normalni pogoji, se malo spogledujejo in nasmihajo in na koncu povedo, da je bilo danes vseeno malo bolj močno, kot so pričakovali in da so drugič startali kar na pobočju ob vznožju hriba in da je treba zelo natančno voditi padalo, da te potem, ko prideš nad vrh hriba (500mnv pobočja) ne odplakne nazaj za hrib… Danes ni za začetnike. Lepo se zahvalim za informacije in odpeljeva se naokoli pogledat še druge naravne lepote (in potencialne starte iz opisov). Naenkrat se stemni in ko sva na drugi strani ravnine na Forca di Vettoretto, začne deževati. Ko se vrneva v vasico naslednjih nekaj ur lije kot iz kabla.

Proti večeru se spet zvedri in začnem težiti z obiskom dopoldanskega starta zaradi kontrole situacije. Greva gor in trava se že suši, samo veter (ki ga v primeri z dopoldan ni skoraj nič), piha popolnoma z desne (Z). Nič hudega. Zapeljeva se po cesti naokoli in vsake toliko preverim, če piha naravnost po hribu gor. Zapeljeva se za 90st okoli hriba in tu je to. Še vedno je tmurno in oblačno, spet pade kakšna kaplja, ampak je pa mirno.

Veter skoraj popolnoma ugasne, tako da hitro postavim, potegnem in odletim… in se samo odpeljem na pristanek 400m niže.

Zoranov filmček

Zoranov let

Ampak letel pa sem le in to na svojem novnovem startu v Castellucciu 🙂 .