Zdaj pa še za ostale letenje (je moj predlog). Vendar zmaga demokracija voznika in lastnika avtobusa in gremo vseeno pogledat na Zmajarsko (saj ne bomo izgubili veliko časa…).

Tam smo najprej v popolni megli, ampak Erzo se ne da in začne postavljati (jaz ne v to meglo…) in kljub malo šibkemu vetru in splošnemu nasprotovanju in psihiranju ob podpori štirih trakcev potegne in odleti ravno v trenutku, ko se spuca in se vidi celo do tal. Neizmerno happy vriska nad borovci (Manci in meni je kar malo žal – Mateji ?), ampak Lahi začnejo postavljati zmaje in tudi če bi sedaj hoteli, smo opleli.

Erzova Zmajarska rampa

Torej na Lijak. Tu pa ni kaj za povedat. Mega noče leteti. Manca bo sprobala Nuptseja.

Postavi prva in nesrečno odleti z zataknjeno vrvico, ki ji krivi padalo, kot da ima levo stran za tretjino enostransko polzaprto, vendar ga le obvlada in prileze do pristanka.

Midva z Matejo pa standardno scuriva na pristanek.

Zoranov let

Tu se pridruživa Erzu, kmalu pa sta tu še Boris in Lusja po drugem letu.

Borisov let

Potem grem pa še z Joštom zamenjat vrvice komand v Ajdovščino in prideva na zaključno druženje (ki povzroči dokončno Matejino zamudo na večerne obveznosti 🙁 ).

Ampak fajn sem (smo?) se pa imel(i).

Vreme ne kaže izboljšanja, se je pa veter obrnil na Z. Na vrh Krvavca je sicer šajba (samo pravega avta nimamo in pristati bi bilo treba kar na Kriški planini…), tudi Kranjska gora se koplje v soncu, ampak to je malo daleč za kratek popoldan. Erzo sprva ni preveč navdušen (Mega itak nima časa 🙂 ), ko pa omenim projekte in suho področje (pod gnilo meglenim pokrovom) okoli Pivke in Slavnika, je takoj za stvar.

Premamil sem ga sicer z Jurščami, ampak ko se voziva dol, zapelje zaradi nezbranosti mimo izvoza Postojne in do naslednjega izvoza ima že nov potencialni start blizu Krvavega potoka (čeprav je v Razdrtem spet vse zamegljeno). Izstopiva z avtoceste pri Divači, malo po stari cesti in po požarnem kolovozu ob pomoči satelitskih posnetkov  in navigacije direkt pod čudovit travnik, ki je baje start. Kraševci so si tule že ogledovali, pa nobeden ni imel poguma odleteti.

Vzameva robo in na vrh travnika (čez rame raje ne gledam, da si ne bi prehitro premisli). Erzo začne kar postavljati, saj piha idealno. To in čudovit dolg startni travnik pa je tudi vse, kar je tukaj privlačnega. Na dnu zelo položnega travnika je, na drugi strani najine ceste, drevesna meja in potem daleč, daleč, položno dol gmajna, ki se konča 200m nižje v vasici Vrhpolje, kjer pa so spet čudoviti pristajalni travniki (samo priti je treba do tja…). Situacija me malo spominja na Bezgovico nad Šembijami.

Erzo je odločen, postavi se za start naprej in potegne in po štirih, petih korakih je v zraku – vzorčno šolski start naprej brez izgubljenega centimetra višine :-). Mantra ga odpelje kakšne tri metre nad drevesnim robom in nato leti, leti, leti, skoraj brez vidnega zgubljanja višine vse do pristanka na travniku daleč za vasjo.

Erzov prvenstveni let

Po telefonu mi pove, da je, v primeru nuje, možen vmesni pristanek (majhen fuzbal plac nad vasjo). Jaz sem v tangicah z U-Turnom (ožeto coto, kot pravi Erzo) in globoko zajemam sapo. Veter še vedno piha idealno (kakšna 2-3 m/s po travniku gor), ampak travnik je tako položen…

Potem potegnem… kar bo, pa bo (saj če  bom nizek, bom pa pristal na dnu travnika pri avtu…) … ga lepo dvignem in sem že v zraku, pa me vseeno malo spusti in še 2,3 korake po tleh in sem dokončno v zraku. Letim naravnost v rob drevja, zavijem rahlo desno v najnižje področje drevesne meje, ne bo mi ratalo čez, pristanem (?), ma… in sem mogoče 2 m nad začetkom drevesnih krošenj… noge imam kar rahlo pokrčene… Gozd je v začetku še vedno položen in drsim točno na dve krošnji, čez kateri ne bom prišel… Še bolj pokrčim noge in v nižini med obema krošnjama se odpeljem skozi, ne da bi se dotaknil golih vej. In sedaj se pobočje rahlo prelomi in končno malo bolj zadiham. Vidim fuzbal plac za odrešitev, ampak zdaj sem dovolj visoko in grem dol na travnik. Ko sem že pred prvimi hišami, pa me začne močno požirati in naenkrat vidim, da mi ne bo zneslo čez drevesa pod vasjo. Odvijem rahlo levo, kjer so hiše nižje, tam je trofazna, pa malo niže še samonosilni drot, ki mi je že bliže, pa saj mora čez, drugače bom zaružil med hiše, dvignem noge (pa saj ni treba, ker je drot 2m pod mano 🙂 ) in sem čez. Zdaj pa samo še pristanek… kje ?… tamle v sadovnjak, na koncu zgleda malo travnika, samo ozko je na koncu, med orehom na levi in drevesnim gajem na desni… malo levo, preozko… švrk z levim robom po orehu, malo me zruka in padem za 2-3 m (sem 8-10 m nad tlemi, sicer pa ves let nisem bil dosti višje nad tlemi…), pa se padalo spet postavi in zabremzam in pristanem na travničku. Vse tole je blo zlo na tesno…

Zoranova prva ponovitev leta

Z Erzom se skoordinirava, hitro pospravim in v vas fehtat prevoz. Na prvi lokaciji me odklonijo (šparajo svoje avte – ne vozijo po makadamu…), na drugi sprva tudi, potem pa mi mladenič ponudi prevoz z motokros motorjem (za eno osebo). Oklenem se ga okoli pasu (!) in gasa gor čez vodenice (ampak raje letim s padalom, je bolj varno) do avta. Čez nekaj minut sem že v vasi pri Erzu.

Še je svetlo in že drviva proti drugemu startu- Sv.Križ pri Materiji. Na poti proti kapelici ogled potencialnih možnosti, na koncu na vrh pri kapelici. Je že mrak, Erzo postavi za en sam poskus (meni ni realno, premalo vetra, trnje,…) dvignem mu padalo, zalaufa, pa samo počisti trnje po pobočju in potem do teme odpletava trne z vrvic…

Vesela kot radio – en novnovnov=prvenstven !!! Pa še Kraševcem ga je Erzo izpulil 🙂 !!!

Spet gnilo, V in megle daleč v  nižinah. Erzo veselo sprejme dejstvo, da je tudi na Primorskem oblačno (ima namreč delo in mu današnji dan neletenja ustreza). Mega se samo nasmeji in pove, da v Logatcu že dežuje. Jaz pa včeraj nisem in danes moram.

Ko se že vozim proti Gozdu, me pokliče Lucija, da pa na Ambrožu ni tako slabo in če greva tja pogledat. Seveda greva. Na pristanku Z, za Grajcem Z, pri Ambrožarju pa V in Sandi ravno postavlja nek nov prototip. Zgleda OK (v dolino se med meglicami vidi 🙂 ), veter ni premočan, zato gasa na Poseko.

Postaviva in se vpenjava, ko močan piš navzdol posvaljka padali. Naslednje pol ure izpeta modrujeva, opazujeva vrečo in trakce (uradne in jaz še svojega, če mogoče drugače kaže, kot uradni 🙂 ), če je bilo to enkratna akcija, ali trend. Občasno res malo pihne od zadaj, ampak v glavnem kaže OK in končno se opogumim, ponovno vpnem in potegnem in presenetljivo mirno odletim (zunaj namreč V še vedno stabilno piha 3/6 na Ambrožarju in 4/10 na vrhu) .

Sandiju so se na Ambrožarju pridružili tečajniki, ki postavljajo in začnejo startati, ko letim nad njimi. Lepo drži in je malo bolj razgibano le za Grajcem, ko se začnem spuščati v spodnje plasti, kjer piha Z. V dolgem loku zavjugam sem in tja in pristanem v megličasto vlago pristanka.

Zoranovo sluzasto letenje

Ko pospravim, pokliče Lucija, da se je na startu zgodba o svaljkanju ponovila in da bo še malo počakala, ali pa nazadnje prišla z mojim avtom dol. Pridružim se tečajnikom do Ambrožarja. Med potjo nas preleti Lucija, mi pa takoj po prihodu že v mraku začnemo postavljati za drugo serijo (po mojem bi bil tale Ambrožar moj prvi letos…).

Žal pa meglice prekrijejo dolino tako na gosto, da se do teme več ne razkadijo. Ostali pod Sandijevim vodstvom pospravijo in se odpeljejo dol, jaz pa čakam Lucijo (ki ima ključ od mojega avta), da končno pride pome na Ambrožarja in me odpelje do avta. Sluzasto, ampak letel pa sem…

Vreme gnilo kot včeraj, megle se vlečejo po tleh, piha V, na Primorskem močna burja. Erzo odpove kakršnokoli udejstvovanje. Drugih interesentov ni. Na Gorenjskem kaže vseeno malo manj vetra in odločim se, da grem pogledati na Gozd. Sandi ima dogovorjeno šolo, tako da se uskladimo in se priključim prevozu.

Na startu se začnemo pripravljati, ko začne pihati vedno močneje v hrbet. Malo počakamo, potem pa se na hitro odločimo, da se prestavimo na Povlje.

Tja pridemo že v rahlem mraku in na hitro postavimo. Najprej odleti Sandi, za njim štirje tečajniki in na koncu še jaz. Nad drevesi gre na tesno, vendar uspemo vsi in že v mraku pristanemo drug za drugim v vlagi in mokroti.

Zoranov let

Erzovo jutranje okrevanje po Luciferovanju…

Erzov let

Erzov let

 
Erzov komentar leta: Potem, ko sem preživel noč v bližji lovski koči, kjer se je odvijalo Luciferovanje, to je sprejem mladih članov in članic Jamarskega kluba Železničar, sem zjutraj vstal “med na smrt utrujenimi” ter se sam odpravil na lov pred prvim dežjem
Komentarji (5)
  • 1.Tom Pavlič : Domačini vejo, da je tam grič? [18.11.2012 13:59]
  • 2.Andrej Erznožnik : ne, jaz sem ga jim pokazal [18.11.2012 14:59]
  • 3.Edo Govekar : :)), Erzo ti bi moral it na Nizozemsko in na Dansko :)) [18.11.2012 20:46]
  • 4.Frenk Lokovšek : Bravo Erzo neutrudni letalec! [18.11.2012 21:59]
  • 5.Blaž Korošec : ni panike tudi tu mu jih bo slejkoprej zmanjkalo 🙂 [18.11.2012 22:30]