Danes zamešam urnik terapije in potem na lokaciji čakam 2 uri, da napoči moj pravi čas.

Ko končam, je ura pozna, da se že skoraj mrači. Kljub temu se zapeljem v Sostro in po potoku do krtine svoje naslednje rehabilitacije.

Danes je še bolj megličasto in mokro kot včeraj (čeprav je nad 900m oblačnim pokrovom povsod čudovit sončen dan – marsikje pa še pokrova ni…). Brez razmišljanja pograbim Rooka in odštorkljam gor.

Prihajajočo mrak na srečo skrije mokroto, ki jo pa čutim pod prsti, ko postavljam padalo. Vetra nič, le malo zlivanja hladnega zraka dol. Ko je kao nula, potegnem in se zapeljem v dolinico.

Ko tlačim Rooka v LCja, je pošteno vlažen…