Sva bila z Erzom zmenjena, da se zjutraj slišiva za kakšno krtino okoli Velikih Lašč (Luciferovanje pa to…). Bo uro nastavil za ob osmih. Pa ne po starem, ne po novem cajtu nič ne zazvoni. Pa pošljem sms, pa nič. Pa kličem – v prazno. Potem pa še malo pokličem (Manca, Mateja), če bi šel kdo z mano na projekte – pa ga ni.

Pa grem sam proti Velikim Laščam na Veliki Osolnik pogledati, če tam tudi tako močno piha, kot napoveduje Aladin. Pa piha. Še bolj (sunki 15 na vršnem travniku…). In se odpeljem dol, ko pokliče Erzo, da se je zbudil (iz kome?) in da je malo dlje poležal. Pravi, da tam okoli (Vel.Lašče) polaga drevesa…

Nazaj v LJ. Manca gre na Ženček vadit, Boris, Mateja, Luka in jaz pa gremo na Gozd (4/6, Kriška 5/7,…). Malo šoferskih problemov zaradi LJ maratona, da se končno dobimo na Pokopališču (Šmartno). Ko se čakamo, tablica pove, da je na Gozdu že 6/8, na Kriški 7/11 in že pade ideja, da gremo na Petra. Ampak po Brniku nažiga JZ z 9,6 (na tleh), po letališču Lesce pa 6,4. Tudi razne osebne info poznavalcev in lokalcev govorijo o jakih vetrovih po tleh in v višavah. Pa predlaga Boris, da gremo malo groundhandlat na kakšen bližen travnik. Pa gremo.

Z LCjem do Skaručne ob avtocesto. Boris in Luka začneta vlačiti svoji padali po travi, ampak naju z Matejo ne prepričata. Postajam vse bolj depresiven, ker kaže, da danes ne bo nič z letenjem… Ko tudi onadva obupata in pospravita, pokliče Mega z Ženčka (po pooblastilu Mance 🙂 ), da tam piha idealno za jadrati. Boris je takoj za, Luka tudi še kar za, midva z Matejo skoraj ne za… Pa se spomnim, da letos še nisem bil na Ženčku in to mi malo prevesi v za … in že šibamo proti Logatcu.

Na vrh travnika, Manca v luftu, Boris postavlja. Veter je že zelo upadel od prejšnjih obljub :-). Že Luka vleče PI-ja iz avta in čez nekaj časa (ko me že začne zebsti) še jaz Nuptseja. Samo Mateja se ne vda in samo asistira.

Malo dvigujemo, malo jadrajo (predvsem Boris), testirajo fineso (Boris : Luka), potem pa pride krajše obdobje močnejšega vetra, ki Manco, Borisa in Luka odlifta kar nekaj nad start. Jaz predvsem dvigujem Nuptseja in ga poskušam čim bolj krotiti, potem pa ga pri eni lepi stabilizaciji le zapeljem čez rob po pobočju dol, tako da imam tudi jaz kratek trek.

Zoranov “let”

Počasi se mrači. Pospravimo in na zaključno pijačo v Logatec (naše zaključno druženje motijo sivi štumfi na virtualno zadrgo :-)…).

Danes je tako kot včeraj (JZ, Z Slo slabo, V Slo lepo in močan veter) in ker že zjutraj sonček raztopi meglice, hočem to izkoristiti – ne pa čakati na popoldanski dež. Mateja se prijavi za po 14h, Mega bi lahko po 15h.

Zato se že po 11h odpeljem proti Vrhniki s ciljem – Samotorica (dolg od včeraj). Pokličem Erza, ki je ravno na poti v prehranjevanje. Požegna moj cilj (sumi, da bo močno…), naj pa mu javim, da mogoče pride še on (bolje ponoviti Samotorico, kot čakati na nesigurne popoldanske cilje). Seveda ima glede vetra prav. Na Samotorci nažiga Z 6,5/11,4 in vse šumi in jaz se samo obrnem in dol.

Na poti se situacija že spremeni. Slak bi šel na Kovk in peljem se na zbor na železniško. Gledam tablico, ki kaže doli vse megleno in neobetavno (iz 1,2/2,4 J se naenkrat veter na Kovku spremeni v 6,8/10,5 J). Erzo se prepusti Slakovi ideji in kmalu smo vsi trije stišani skupaj z robo v njegovem (pravzaprav sestrinem) avtu. Gasa od zadaj do Cola, kamor dotavamo v popolni megli. Jaz sicer sugeriram ogled starta (mogoče pa bo 🙂 ), ampak kompanjona me potolčeta in Luka obrne dol proti Anji.

Tu vidimo, da so baze nekje na zgornji tretjini Kovka. Sporočim Megu in Mateji situacijo, mi pa se še odločamo kam. Slak bi Lijak, pa midva z Erzom nisva preveč za in jaz nabijam z Vremščico (če bo v megli, pa podaljšamo na Osp…). Vremščica ni v megli, ampak je le ta tik pod njo in gasa (dobesedno 🙂 ) gor na Spodnji start. Gornji je že v megli. Piha ravno prav.

Hitro se naštimamo: Erzo prvi, potem jaz in še Luka. Erzo in Luka  lepo držita višino, jaz pa sem po vsakem obratu nekaj m niže. Med jadranjem se po postaji oglasita Sila in Ščuka, ki drvita na start, da ne bi kaj zamudila…Ko sem že kritično nizko, se odpeljem naravnost ven in pristanem na letališču.

Zoranov let

Med pospravljanjem nahecam lokalnega sprehajalca psa, da me odpelje gor po Lukov avto. Tik predno končam, pristaneta še Erzo

Erzov prvi

in Luka.

Ko pridem gor po avto (v res počasni vožnji), vidim, da Ščuka še vedno jadra. Ko že odpeljem, pokliče Erzo, da naj počakam, ker prihajajo gor (tudi z mojo robo). Da gremo še enkrat. Počakam.

Čez nekaj minut pripelje Sila gor in Erzo začne priganjati. Meni pravzaprav najprej ni, saj je start že v megli, ko pa se Luka (“viteško”) odpove drugemu letu (bo peljal avto dol, ker mu ni za pospravljati še enkrat) in ko Erzo začne zares postavljati, se nalezem Erzovega navdušenja in se hitro naštimam.

Malo čakava, da se megla vsaj toliko stanjša, da se rahlo vidi dol. Odleti Erzo in nato še jaz.

Takole naju pa vidi Rajko https://picasaweb.google.com/115605553297007606218/29Vremscica2510201302

Takoj bolj na desno za rob, kjer še vedno drajsa Ščuka. Meni ne uspe pridobiti niti metra, se pa kar nekaj zavojem držim, nato pa zapeljem za Ščuko naravnost na letališče.

Zoranov let

Ščuka je bil v luftu 1h18min !!!! Erzo pristane malo za mano.

Erzov drugi

Še predno začnemo dobro pospravljati, sta Luka in Sila že pri nas. Pozdrav in gasa (dobesedno) proti Vrhniki. Mateji in Megu pa na Strmci ni bilo treba :-)…

Vreme je dopoldan lepše kot napoved – manj vetra in manj dežja… Ko se slišiva z Erzom sredi dneva z daljnje Štajerske (kjer je na šihtu), sploh ni dileme: čez dobro uro starta proti LJ in potem se dobiva za nekam. Jaz razmišljam o Vremščici ali pa Strmci, ali pa Slivnici (4/6,5 J). Tudi Mega bi se danes lahko priključil…

Ko na Vrhniki čakam na Erza, tablica pokaže ulivanje od morja do Postojne. Voziva se že proti avtocesti, pa še Erzo pogleda tablico in zeleno rumene radarske fleke tam doli in obrneva avto in se Erzo presede v svojega in z obema gasa proti Horjulu: Samotorca. Vmes tudi Mega potrdi neletljivost v njegovih koncih…

Na travnik-start pripeljeva v rahlem kapljanju. Z opremo se zaženeva do roba pobočja in takoj začneva štimati. Kapljanje počasi jača. Erzo je že naštiman, jaz skoraj popolnoma pripravljen, samo še padalo imam zloženo, ker kaplja močneje – pravzaprav že rahlo dežuje. Pravim Erzu, da dež jača, pa me “ne sliši” in samo potegne. Samo toliko pogledam, da vidim, da je nekam sumljivo nizko šel nad droti in začnem razgrinjati padalo, pa začne pošteno škrebljati po coti in hitro prepognem nazaj – potem pa se ulije. Odlaufam do avta vedrit.

Čez nekaj minut Erzo javi, da je pristal v nalivu in je že pod senikom.

Povem, da vedrim in čakam, da pojenja. Kmalu res skoraj presahne. Še malo počakam in na start. Malo pogledam naokoli  – Na zahodu nič novega (vse megleno in sivo, veterček idealno pihlja gor). Že položim padalo na mokro travo, ko spet začne škrebljati močneje. Spet lauf v avto.

Malo komunikacije z Erzom. Čez čas (ob navideznem presahnjenju 🙂 ) še enkrat ponovim zgodbo (na start, pa to…), potem pa obsedim v avtu. Ker sedaj konstantno rahlo dežuje, imam čez nekaj časa dovolj, priznam po postaji poraz in gasa dol.

Erzo je letel (pa bo moral sušiti padalo 🙂 ), meni pa res “ni treba” v dežju in imam suho padalo (… pa nisem letel 🙁 ).

Na poti nazaj se še ustaviva pri Breščaku na kozarec frišnega grozdnega soka…