Danes spet burja kot včeraj (in Erzo pravi, da bo še 10 dni tako…) in na Gorenjskem zabasano, na Primorskem pa ruva. Torej spet Zavrh (grrrr…).

Dopoldne se z Erzom samo informativno slišiva (je nekaj organiziral jato za Čaven, pa ga je 20m/s na Kovku postavilo na realna tla 🙂 ). Zares pokliče okoli 13h Lusja, ki bi kar šla čim prej (se je ravno sprostila). Seveda na Zavrh. Erzo ja, Delux se tudi zanima. Jaz sem tudi za čim prej. In že med potjo iz Lj proti Šodru, kjer naj bi se dobili ob 13.30, pokličem najprej Borisa, ki bo tam ob 13.40, potem podrezam Erza, ki bo tam okoli 13.50, ker se vmes popravii Boris, da bo šele ob 13.50. Na Šodru že čaka Lusja, pride še očka Habibi na krajši klepet in Erzo in ob 13.50 Boris sporoči, da sta s Špelo startala od doma. Erzo organizira še Emila, da pride od zadaj in da bo na koncu vsaj en avto gor, (ker danes bo res močno in mogoče sploh ne bomo leteli), ko nas bo šoferka Špela zapustila po dostavi.

In se ob 15.15 res odpeljemo z Erzovim enoprostorcem (da slučajno ne bi rekel avtobus:-) ) na Zavrh… In končno capljamo proti startu. Res bolj piha kot včeraj.

Boris začne postavljati, jaz tudi, Erzo določi, da naj Lusja in Emil popazita name na koncu in se pospešeno tudi on pripravi. Boris v luft (in z liftom v višave), za njim Erzo (enako) in potem jaz. V hrbtnem poskusu padala sploh ne spravim iz luknje zadaj, zato v drugo naprej (Lusja in Emil prijazno pomagata…). Sedaj ga dvignem brez težav, ampak mi ga na vrhu vleče v stran (nič ni zapleteno), popravim in odletim.

Ampak me vseeno odnese proti levemu robu poseke (močan veter z desne?), popravim v desno in se pošteno odšejkam ven (kasneje Lusja pravi, da je padalo kar mahedralo…). Takle moj start mi sploh ni všeč (daleč najslabši, odkar sem nazaj…). Potem se zbašem v zic in zajadram… in se pomirim… in gre lepo gor, naberem nad greben, nad 1000. Erzo in Delux vrtita bolj zadaj, jaz pa grem spet bolj ven in se odpeljem vzdolž grebena proti Vrhniki. Lepo držim višino in še naberem, bolj zadaj na grebenu pa me po levi prehiteva Delux, ki je kmalu pod mano (meni bolj zunaj bolj drži). Pred Javorčem je Boris že občutno niže in tudi jaz močno izgubljam. Ko sem mimo Javorča, imam samo še 650, Boris pa se že skoraj plazi po tleh. Pa se odpelje ven nad Barje in naenkrat zavrti in ga odlifta mimo mene v višave. Tudi jaz se zapeljem bolj ven, izkoristim to dviganje do 1100 (Boris je že pod bazo in se usmeri proti Logatcu) in se odpeljem čez Vrhniko najprej proti Ligojni, potem pa naravnost v Podlipsko dolino. Malo pred Podlipo obrnem nazaj v veter in res elegantno sestopim na travnik ob cesti (kot da bi priletel z Ulovke).

Zoranov let

Pospravim in najprej neuspešno štopam 10 avtov, prijazna domačinka v enajstem pa me odpelje na Šoder. Vmes se javi Boris, da je pristal v Zgornjem Logatcu.

Borisov let

Ko sem na šodru v LCju Lusja po postaji pove, da pristaja pri BJjuin ko pridem do tja, zraven nje pristaja tudi Emil.

Emilov let

Erzo pa je seveda po širokem ovinku odpeljal domov.

Erzov let

Super zadovoljen  (razen starta seveda…).

Danes spet lepo. V veter še vztraja in je malo močnejši kot včeraj, z višino močno narašča in obrača v čisti S (napoveduje Aladin). Že zgodaj pokličem Erza, pa se ne odzove. Med sestanki se uspeva ujeti z Matejo, ki bi danes tudi šla letet (po 16h…).

Pa pokliče Erzo ob 12.30, da je srečanje ob 13.15 na šodru – Čepar je nervozen in bi že takoj odšel na Zavrh.

Takoj sem na poti, čeprav mi ni niti štart najbolj všeč (kakšen povratek je to, če grem vsak dan na tak neprijazen start, namesto, da bi izbiral bolj udobne in prijazne – ampak takih danes ni na voljo…), da o ekipi (prihaja še Slak…) tudi ne govorim (trije norci, ki bodo startali, tudi če bo ruvalo drevesa… 🙂 ).

Na šodru Erzo v LCja, pred Bistro naloživa še Čeparja, pri Škorpijonu Slaka in gor. Ko se razkladamo iz avta malo pojamram nad včerajšnjimi posledicami nošnje svojega križa na križu – bolečine v križu in Erzo takoj angažira mladca, da bosta z veseljem pomagala. In res zagrabita moj rukzak in v pospešenem tempu na start (hvala Tilen, hvala Luka 🙂 ).

Tu piha močneje kot včeraj, ampak mladca že postavljata. Pa spet Erzo poseže vmes in organizira vrstni red: Tilen prvi v luft (mora v vrtec po deco takoj, ko bo na tleh), potem jaz, na koncu pa Luka in on skupaj (da mu Luka ne bi slučajno kam ušel). In nimam kaj za ugovarjati in se že štimam.

Tilen dvakrat ponavlja start, ker je kar malo močno, potem pa ga lepo dvigne in je že visoko nad startom, ko potegnem tudi sam. Lepo kontrolirano dvignem padalo in že tudi mene dviguje. Kmalu sem na 1100 in se peljem precej zunaj, že skoraj nad ravnino (kjer sem bolj miren, ker je bolj mirno). Tako se odpeljem proti Verdu in na Javorču sem na lepih 1100. Erza vprašam, če že prihaja v mojo smer, pa še vrti in nabira okoli Trebelnika s Slakom. S to višino bi se lepo odpeljal do Stare Vrhnike ali pa tudi do Podlipske doline, ampak jaz sprejmem napačno odločitev: grem nazaj proti startu in bom šel potem v naslednji rundi na Vrhniko… Ko obrnem nazaj, hitrost pade na 10, z nekaj gasa pospešim na 15 in grem samo še dol. Nekako se le uspem zgoljufati čez Bistro in malo bliže pobočju in nekako zadržim drastično izgubljanje višine. Tudi hitrost se malo poveča, ampak vsa matrarija zaleže le za uspešen dovoz do Škorpijona, kjer pristanem v močnem vetru, medtem ko se Erzo visoko v višavah pelje proti Vrhniki.

Zoranov let

Ko pospravim, pristane še Čepar, ki je ubral podobno taktiko in se mu tudi ni izšlo.

Čeparjev let

Slaku pa se je izšlo in že ponovno vrti nad startom. Ko pospravi še Tilen, se Erzo javi iz smeri Podlipske, midva pa s Slakovim avtom gor po LCja. Ko prideva na vrh, Erzo javi, da je scuril pri Podlipi.

Erzov let

Midva nazaj dol do Škorpijona, tu pa se javi Luka s fuzbal placa, kjer je pristal.

Slakov let

Na šodru se ta del zgodbe konča.

Začne pa se drugi del: Mateja zaključuje v službi in bi šla letet; Erzo ima preveč časa, ko neuspešno čaka na štop, pa začne razmišljati o Grmadi (sigurno je tam Emil, ki bo super odletel…).

Sam najprej nisem zainteresiran, saj sem rehabilitacijsko potešen. Ko pa mi fizioterapevtka odpove današnje srečanje, sem za nadaljevanje (če nič drugega, bom malo vadil dvigovanje…) in odšibam po Erza, da bo medtem Mateja prifurala do Vrhnike.

Ko je Erzo pri Podlipi naložen, pove, da Emil ne izvaja nobenega super leta (sedi doma 🙂 ) in da njega več ne mika, ker ima druge obveznosti… Tako se sam odpeljem proti Planini, kjer se dobimo z Matejo in Megom. Mega bo spet samo za pomoč in nadzor (brez padala).

Na startu na Grmadi kar konkretno piha in to v valovih s sunki z desne (JV). Najprej zgleda vseeno obetavno in z Matejo postaviva (jaz bom seveda vadil hrbtni start 🙂 ) in tudi poskusiva – hrbtno – s sesutjem.

Končno se Mateja odloči in potegne naprej in pride do roba, kjer jo pa liftne navzgor z delnim rikvercem in kar lepim šejkanjem. Dviguje jo navpično gor nad start kakšnih 200 m, potem pa le počasi zdrsi naprej. Malo še opazujem situacijo, potem pa poslušam Megov nasvet in začneva pospravljati (mi pa res ni treba…).

Še dobro, da se je tako zaključilo, saj na poti k LCju ugotoviva, da bi ključe od LCja odpeljal jaz s seboj, doli pa sta tudi Matejin in Megov avto brez ključev v bližini…

Matejo pobereva pri mostu, potem pa še na zaključno kavico v Portus: tudi Mateja je letela in je zadovoljna kljub živahnemu začetku…

Tale teden v pričakovanju (tudi 2x na nerealiziranih startih) in slabem vremenu se je res vlekel. Že včeraj sem bil skrajno nervozen, tako da sva šla z Erzom na oglede na Jereba (seveda je rosilo in bilo vse v megli).

Danes pa dopoldan sonček in Erzo predlaga Zavrh. Seveda sem za, čeprav bi šel raje na kakšen lepši start (ampak burja nabija na Primorskem, na Gorenjskem pa vse zabasano do tal…).

Ob 14.30, ko pridem na šoder, je nebo spet zabasano, mimo slučajno pride  Čepar z otroci in malo pokramljamo. Potem pa z Erzom do Škorpijona, kjer se naloži še Mirko in gasa gor. Pozabim, da moramo na start malo peš (imam namreč še zdravniško omejeno nosilnost), ampak počasi nosim svoj križ na križu in pricapljam na start.

Tu se zabasano nebo kar odpre, piha idealno gor (čeprav malo šibko), celo sonček rahlo posije. Izgovora za umik nimam in se začnem pripravljati (vsakodnevne rutine ni nikjer več…). Izprosim si srednjo pozicijo, Mirko gre prvi in odleti v idealne razmere, Erzo bo pazil na mene in bo šel zadnji (hvala obema 🙂 ). Mirko celo nabere nad start, jaz potegnem naprej in padalo gre res lepo gor in samo stopim v zrak. Malo se zafrkavam, da se zbašem v kokon (seveda sem pozabil pripeti gumico na čevelj…), potem pa samo uživam. Tesnoba hitro popusti in poleg drajsanja ob pobočju nekajkrat tudi zavrtim.

Mire javi, da je scuril k Škorpijonu.

Mirkov let

Vztrajam, kolikor morem, Erzo pride za mano in je tudi nizek, vendar se počasi spajsa gor do grebena. Počasi curim in po slabe 1/2 urice nežno stopim na tla zraven Mirka pri Škorpijonu.

Zoranov let

Super se počutim. Mirko mi pomaga pospraviti, potem pa gor po Erzov avto, ki ga dostavim na šoder. Vesel kot radio :-).

Erzo seveda spet prileti do doma (!?).

Erzov let