Ko se slišiva z Erzom, je kot da bi govoril iz groba… Je bolan in mi sporoči, da danes odpoveduje sodelovanje…
Napoved je bolj taka (močan JZ in oblačno in megleno od tal navzgor, kakor kje…). Ker sva včeraj z Erzom premlevala Guidovo novo transportno-letalno poslovno dejavnost, pokličem, kam se odpravlja napovedana ekspedicija, da bi mogoče uskladil logistiko :-). Gredo na: mogoče Vremščico, mogoče Socerb, mogoče Osp, mogoče Črni Kal je odgovor. Pa en plac je še frej.
Ob 13.30 odhod z Dolgega mosta v kombiju, kjer je nekaj Kranjčanov in nekaj starejših Kimflyjevcev. Guido vozi svoj novi kombi, Simeon je tehnični direktor poletov in poizveduje o razmerah tam doli pri izvidnici (Zdravko iz Kp ? ). Čeprav je izvidnica letela in toplandala na Vremščici, je vse v megli, kar ne bi bilo priporočljivo za večjo skupino :-). Sam pokličem Kralja, ki je ravno na Spodnjem startu in potrdi info (še sam najbrž ne bo letel, čeprav je veter idealen…).
Odpeljemo mimo, kot da Vremščice ni… Osp nekako verbalno preskočimo, omenja se Gaber (ki je sicer tudi v megli), ampak na koncu nas izvidnica čaka na Marčevem hribu (Črnotiče, Kraški rob, Črni kal…). Zaparkiramo na začetku travnikov (seveda to ni LC 🙂 ) in pešaka na rob, kjer idealno piha, vendar je vse v megli, razen samega roba.
Izvidnica (dotični Zdravko) nas čaka pripravljen na start in po nekaj neuspelih poskusih ob pomoči množice došlih odleti in zajadra, ujame veter tik nad grebenom in jadra sem in tja kot profesor. Takoj za njim je v luftu Simeon, da stestira situacijo in napoveduje super jadranje, samo malo še počakajmo, da se bo megla stanjšala. Res se malo stanjša (tako, da se vidi kolikor toliko v dolino). Simeon toplanda, svetuje, da še malo počakamo in še enkrat odleti in zajadra
Simeon v drugo toplanda, potem še izvidnica Zdravko in nekaj udeležencev se začne pripravljati. Spet odleti izvidnica, ki tokrat ne nabere nad greben in scuri na travniček malo pod progo (veter je že zgubil svojo moč…). Trije odletijo in po nekaj zavojih odcurijo v dolino.
Pripravim se tudi sam, ker je vetra vedno manj. Odleti še Guido, pa še en.
Potem potegnem jaz naprej in ga lepo dvignem in stabiliziram in se vržem čez rob, ker je veter dokončno usahnil (se je pa bistveno razmeglilo in se lepo vidi do podna). Samo zapeljem v levo in scurim kot mucek na travnik ob stranski cesti nad Predloko, kjer so že trije naši.
Zoranov let
Za mano ne starta nihče več, ker v brezveterju raje ne bi … in se pripeljejo s kombijem po nas in gasa nazaj proti Lju. Vmes še ogled pristanka v Ospu…