ob 6:57 vidim sporočilo…Piše Erzo…”Stol ali Dovška Baba ob 7ih pred BJ”. Uh prezgodaj, pa se zmeniva ob 7:30 za na Babo.

Avto napokava tudi z B opremo in se že peljeva v megli proti Ljubljani kjer pobereva še Štusa. Vse do Lesc smo se vozili v megli. Zapeljemo se čisto gor do rampe kjer parkiramo in nadaljujemo “on foot”.

1h15 in že smo malce pod vrhom.

S planinci še sklenemo dogovor za dostavo našega avta do campa in sledi počitek ali čakanje na baze ki jih ni.

Piha V in občasno navzgor. Erzo se naveliča čakanja in potegne, ga vzame in jadra. Tudi Štus ne čaka in se mu kaj hitro pridruži. Mene pa heca rikverc štartavat in ko onadva že lep čas drgneta Babo, se jaz še kar matram.

No pa mi naposled le uspe in me lepo vzame. Moja neizkušenost me kmalu spravi proti dolini kjer grem naprej le dobrih 15km/h. Dolinc je bil precej močan in bolj ko sem se bližal tlom počasnejši sem bil. Ampak rikvercal pa nisem!

Ko v daljavi gledam onadva mi je jasno, da jih še lep čas ne bo dol. Hitro pospravim in poiščem prvo oštarijo v Vasi. Najdem “bar in picerija Špajza”. Še spijem ne do kraja, že zanima Erza kolko doli piha. 5-6 mu pravim (kasneje mi pove da je bilo bolj 7-8) za njim izza ovinka Štus pristaja blizu campa.

Erzo pa bolj zadaj. Verjetno zaradi mojih ne natančnih podatkov 🙂

Še Erzove slikce in Štusov filmček dogajanja na Babi

Vse se lepo poklapa saj ne čakamo dolgo na naš avto.

Z vožnjo proti notranjski se odločamo o Zabreški, a se na koncu premislimo za Gozd. Mene odložita pri koči,

Štus na šolski teren

Erzo pa pravi da bo avto rešil. Pa še res ga je, tako kot jaz prej 🙂

Ko smo vsi na pristanku se mi začenja mudit, da ujamem še Ulovko preden se stemni. Če bi bil 10 min. prepozen nebi štartal.

In zopet se mi lepo izide s prevozom saj me po pristanku iz Ulovke pobere Mirko ki prihaja s Kovka.

 

Erzo ima rezerviran kombi v Lokavcu za Čaven. Oba z Mirkom potrdiva udeležbo in ob zmenjeni uri štartamo, da smo ob dogovorjeni v Lokavcu pri šoli. Tam presedemo v ParaKombi in jo mahnemo proti vzletišču.

Mirko in jaz sva pred tem od Erza dobila še navodila, da naj na štartu nič ne čakava in kar se da hitro v luft, da veter ne obrne kot prejšnji dan ko so nekateri odšli dol z avtom!

Seveda ga Mirko uboga in štarta prvi ter zajadra na levi strani štarta. Sledijo mu Valič, Jošt, Tom, Erzo, Vidmar, Volk, Ščuka in morda še kdo, ki mi ni poznan. Kot zadnja greva še jaz in Marko V.

Štartam proti SV in takoj zavijem desno v upanju da dohitim glavnino pod katero sem na polici prišel prenizko in ves čas jih gledam od spodaj in upam da dobim kak prdec, da se jim višje pridružim (saj četudi bi ga dobil ga verjetno nebi znal izkoristit). Preveč sem upal in samo curil ter dokončno scuril v Vitovljah.

Večina jih pristaja na in pod Lijakom, Mirko je rešil ErzoBus, Ščuka se je pa še kar vozil tam nad Danijelom, še ko sva se z Mirkom pripeljala na pristanek.

 

Dan je še trajal in Planina je vetrovna tako, da smo kmalu na njej. Mi trije z Markotom V. v avtu in zadaj v drugem Tom P.in Volk.

Piha lepo močno. Erzo prvi (zgoraj na Planini nad Planino ?),

Tom drugi, Mirkota vzame kot si vedno želi.

Lepo so jadrali. Ko sva z Markotom pripravljena veter pojenja. Marko, čaka in si premisli. Jaz potegnem kar naprej pa mi kar lepo rata 🙂 Ko se hočem razkomotit v sedež je le ta nekam čudno zategnjen pod perdo in ugotovim da so krivi pripomočki za samo reševanje v žepku za balast katere špona gas. Malo se trudim jadrat pa mi je neudobno tako da grem pristajat.

Na pristanku izvem, da je Marko pri štartu zapel v kandelaber in se je padalo zapletlo tako, da smo potrebovali lojtre, katere si je v vasi izposodil Marko. Dve zvezani lestvi 7-8m, Marko v rokavicah, vešč spopadanja z visoko napetostjo, spretno in hitro reši svojo M6 iz narodnega kandelabra

in dan je bil rešen.