Ker vstajamo okoli 6 ure zjutraj, včeraj pa smo tabor postavljali že v mraku, je današnje jutro namenjeno pohodu na vrh sipine nad taborom.

Nekateri pričakajo sončni vzhod na vrhu, večina pa smo na vrhu, ko sonce že pošteno greje.

Najprej naredimo z vsemi aparati nešteto fotk.

In seveda piha spet iz napačne smeri (v bistvu je to jasno, saj je veter čez dan večinoma iz stalne smeri, tabor pa postavljamo pod sipinami na zavetrni strani iz katere se potem vzpnemo po sipkem pobočju na vrh). Vendar je sipina tako oblikovana, da je pobočje proti vetru na SV dovolj dolgo in strmo, da bom lahko potem speljal okoli vogala nazaj v tabor (upam…).

Sunki vetra so tudi okoli 10m zato mi, poleg Alenke, še dva pomagata razplesti padalček, saj ga sam komaj držim »na vajetih«.

V primernem trenutku ga lepo hrbtno dvignem in stabiliziram in v tem močnem vetru samo stopim v zrak. In se zapeljem malo niže na desno okoli vogala

proti taboru in pristanem v peščeni kotanji pod njim.

V zaveterju v miru pospravim.

Pa še filmček tega dogodka

Vesel kot radio.

Končno se po začetnih dneh skupinskega potovanja z džipi po puščavah Omana, danes pokaže možnost za padalske poskuse. Ko postavimo tabor, se nas večina odpravi na sipino nad taborom, ki je cca 100m visoka.

Večina z željo po večernih razgledih in fotkanju prekrasnih kadrov, jaz pa še z dodatno željo odleteti z vrha.

Vsi so presenečeni, ko na vrhu iz majhne vrečke potegnem padalček in si nataknem tangice.

Vetra je precej, vendar Run&Fly ni težko krotiti (pa še Alenka mi pomaga). Vsi so navdušeni in me spodbujajo, ko držim padalček nad glavo,

meni pa ni najbolj prijetno, saj situacija ni spodbudna. Piha iz napačne smeri in si tako ogledujem le pobočja med sipinami, ki so obrnjena stran od smeri našega tabora.

Čeprav je pesek na pobočju mestoma čvrst, se po nekaj korakih vse posuje in si do kolen v njem.

Ko končno uspem odleteti, se samo zapeljem v peščeno kotanjo spodaj, brez šans, da bi preletel naslednjo sipino in celo zavil desno proti taboru.

Drugič poskušam z vrha malo bolj desno, pa sem še prej v drugi peščeni kotanji.

Še nekaj časa poskušam

(dokaj naporno je potem po posipajočem se pesku spet povzpeti nazaj gor).

Uspe mi še tretji poskok, vse skupaj pa brez šans, da bi preletel začetne sipine in se odpeljal proti taboru.

Zato v zahajajočem soncu samo še odpešačim do tabora…