Malo naokoli na bližnje oglede in v drugo po prijaznem pomenku z domačinom že koračiva na naslednjo vzpetino. Postaviva drug zraven drugega na tale lep (položen) travnik. Ker Erzo ne potegne v prvo (on bi rikverc pa to…), jaz zalaufam na sigurno naprej in se odpeljem dol.

Potem potegne Erzo v drugo in se tudi odpelje dol.

Domačin nama je prejle svetoval, da pogledava še okoli hriba in že vijugava po vasicah Velike in Male vrhe. Končno najdeva tale rob z globoko kotanjo spredaj. In piha lepo z J (!?), tako da postaviva.

Erzo potegne malo v desno in čez rob, saj noče v kotanjo spodaj, ampak čez sedelce v desno, na spodnje travnike. In mu seveda uspe.

Jaz pa sem ob startu nižji in potem tudi zavijem čez sedelce desno (bolje bi bilo, če bi se lepo v kotanjo zapeljal), pa sem prenizek za zadnje grmičevje pred spodnjim travnikom.

In seveda potem na hitro obirava padalo z grmovja.

Ker sva se zamudila z obiranjem in se dela že mrak, je panika (saj mora Erzo izpolniti n x 2 novih na dan in sva šele pri tretjem).

Tule v vasi nazaj uoči še en (položen) travnik in nimava izbire. Erzo potegne in ga lepo dvigne in odleti.

Jaz pa medtem še razpletam zapletene štrikce od prejšnjega incidenta. Pripravim se ravno, ko pripešači rinfuzo nazaj gor. Potegnem in laufam, laufam, pa se samo na kratko odlepim, da se moram odriniti od roba spodaj in se nizek na kratko zapeljem na spodnji travnik.

Zdaj pa lahko gremo domov…