Zjutraj najprej zadnja kontrola na UKC Trauma (“to je to, vse se je zacelilo, zdaj pa še sami malo migat,… od vas je odvisno, koliko bo še šlo na bolje…”). Potem terapija. In potem Kižlovka.

Ura je že 12+ in človek bi pričakoval, da ne bo več rose. Pa je. Na startu piha večinoma od zadaj ali z leve. Ko je najbližje nuli, potegnem in speljem pred robom. Nad dolino najprej spusti, potem pa drži mimo LCja še malo čez kolovoz.

Dogovarjamo se za kasnejši Zavrh, pa je zbor sklican za 13h, ko sem še v LJU in vse zabasano in nakuhano in me preveč ne mika zopet tja, samo za dol se zabrisat… In v bistvu nisem nič zamudil…

Ponoči je deževalo in zjutraj gledam v mokre pločnike. Vse zabasano in puhti od vlage, ko se vozim v Kižlovko.

Spet prebijanje skozi mokro džunglo na pokošeni start. Previdno razgrnem padalo po mokri zemlji in malo čakam, saj piha konstantno rahlo v hrbet po hribčku dol.

Sprememb ni, zato v nekem trenutku zalaufam in speljem pred prelomom. Najprej me zelo spusti proti polju, potem pa nizko nad tlemi daleč v desno do kolovoza.

Naberem omočeno padalo in v LCja.

Popoldne pa čakamo, da se bodo razmere umirile in bomo uživali v večernem jadranju na Zavrhu (izkušnje zadnjih razkuhanih dni)…

Zato Erzo skliče zbor ob 16.30 na Šodru. S Primožem k Erzu in do Škorpijona. Še Milan k nam in na Zavrh. Danes mi rukzak na štart prinese Primož (hvala Primož !). Tu so že familija Kurnik, Andrej Potrebuješ in Blaž, ki so pripešačili in čakajo, saj okoliški razvoj ni spodbuden. Proti LJU in Horjulu je videti dež. Še malo čakamo in kapljati začne tudi pri nas na startu.

Ko končno poneha in se čez Barje razlije sonček, pa hitro začnejo vsi postavljati (jaz bom za šoferja, če ne bo obetavno, saj mi ni samo za dol se odpeljati…). Prvi odleti Primož, takoj za njim pa še Erzo. Ker oba nekaj vrtita pred Trebelnikom se za akcijo odločim tudi sam in ob pomoči prisotnih sem hitro pripravljen.

Vetra na startu skoraj nič, vendar v prvo hrbtno dvignem in speljem… In se zapeljem v dolino na pristanek.

Tudi Erzo že pospravlja.

Pristane še Ana.

In še Milan.

Jurij na pokošenem travniku blizu fuzbala.

Pa še Andrej in Blaž.

Milan in Erzo rešita Erzov avto, medtem ko ostali pospravljamo. Potem pa nekateri odidemo še v bližnji Škorpijon na zaključno pijačo, kjer se pridruži še Uki.

Danes podoben dan kot včeraj. Zjutraj najprej v Kižlovko. Čeprav včeraj ni bilo ploh v teh krajih (?), travna džungla mokra kot po najhujšem dežju. Ker obvoznica ni bila v prejšnjih dneh nič boljša kot originalni dostop, danes spet standardno gor.

Rahlo pomočen Rook ML raztegnem, počakam da vsaj približno dahne gor (sicer vleče danes bolj z leve), potegnem in še pred prelomom speljem. Nad polje in rahlo z vetrom čez džunglo skoraj do kolovoza.

Sicer je danes napovedanih več ploh in neviht, ampak dejanska situacija kaže lepše stanje. Vendar, glede na izkušnje zadnje čase na Zavrhu, Milan predlaga poznopopoldanski Zavrh, ko bo vse umirjeno… Ostali se strinjamo in Erzo skliče zbor 14.15 na Šodru.

Pride še Mega in Berto, da se naložimo k Erzu (“jaz dam danes prevoz, vi mi boste pa potem reševali avto…”) in do Škorpijona. Tu se naloži še Milan in gor. Spet mi Berto in predvsem Mega neseta robo. Ko pridemo na štart, pripešači iz doline še Sušev Primož.

Takoj začnemo postavljati. Piha idealno, čeprav je nekaj nakuhanih baz naokoli (in Milan poroča tudi o radarskih celicah naokoli). V luft takoj Primož in malo za njim še Erzo, ki ga odlifta takoj po startu. Potem pa sva pripravljena že Berto in jaz (Mega lepo skrbi zame), ko pride še Igor. In potem prbije veter, da polaga drevje naokoli (pravi piš…).

In čakamo. In ker stanje kar traja (Erzo in Suša kar visita levo od Trebelnika…), se na koncu uležem z zicem na tla in bi kar malo oddremal. Modrujemo (in spremljamo radarsko sliko), medtem ko Erzo pripelje nazaj pred start in se potem odpelje na Vrhniko.

Končno se veter postopoma umiri. Prvi gre Igor, takoj za njim še jaz; pa Milan in Mega. Berto se je odločil pospraviti in bo rešil Erzov avto.

V zraku je stabilno in lepo drži in tudi bolj zunaj nad dolino po malem dviguje, tako da se samo peljem do Javorča, obrnem in nazaj (vmes se srečava z Igorjem) do starta in še naprej do antene. Tu spet obrnem lepo nad grebenom in do starta. Pred štartom me začne še dodatno močno dvigovati. Vidim, da se Mega pelje naravnost čez dolino in ga začne spuščati šele nad Planinco. Mene kar dviguje do 1300 in grem bolj v levo daleč zunaj, ko končno le začne tudi mene spuščati. Proti Vrhniki je vse črno in mrčasto, vendar gre počasi dol, tako da zapeljem v zakljuni fazi s 55 na standarden pokošen travnik pri Verdu, najbližje Šodru (ko obrnem v veter, gre po liftu dol na travnik) .

Ko Mega sliši, da je tu še OK, tudi on potegne do sem in pristane zraven mene.

Milan pristane na uradnem in pove, da je bil tam močan veter, ko je pristajal.

Ko z Megom pospraviva, pa že mimo pripelje Berto Erzov avto, da se zapeljemo do bližnjega Šodra.

Kljub dobrim in stabilnim vetrovnim pogojem v zraku v času letenja (ki bi si jih človek lahko samo želel, ni bilo treba sploh zavrteti), sem imel ves čas prisotno napetost, saj nisem vedel, kdaj lahko pričakujem nek piš ali morebitno pretirano zauganje… Podobno so razmišljali tudi Mega in Milan…