Že od včerajšnjega popoldneva naprej spet “monsun”. Malo taktiziram, kdaj bo kaj manj deževalo, potem se zapeljem v Kižlovko (vodostaj visok) in nekaj časa ždim na kolovozu v LCju (glede na hidroterapijo v bližnjih preteklih dnevih, sem kar samozavesten…).

Dežna situacija se (skoraj ciklično) spreminja od malo manj do močno (kar testiram na vetrobranskem steklu…). Potem (v malo manj) vržem robo na rame in Rook 2 čez rame in (izogibajoč se jezerčkom) gor. Vmes že enkrat dež pojača, ko pa začnem postavljati (zaradi varnosti na zgornjem pregibu) pa spet malo manj. Vetra nič (ampak vsaj za vrat ne piha).

Odlaufam tik od padala (ki je že kar namočen) in gre Rook 2 gor in me še pred prelomom vzame. Dež mi tolče po obrazu, ko me lepo drži do kolovoza. Pristanem malo desno od kolovoza, da ne bo blata (zato pa se padalo na antikobro zloži v lužo močvirja).

Danes pa po dolgem času normalen dan. Vodostaj normalen, temperatura nad 0, tako da rosa takoj premoči čevlje. Močvirje dolinskih travnikov brez odprte vodne površine, pot gor normalno listnato spolzka in blatna. Občasno sončni žarki obsijejo dolinico.

Ko postavim coto, se rahlo napije vlage. In občasno se dihanje za ovratnik (zgoraj zelo močan Z, dvojna inverzija) spremeni v rahlo dihanje po griču gor. In v takem potegnem, cota gre lepo gor in me vzame še dosti pred prelomom. In drži, drži, drži še malo čez kolovoz.

Pospravim in začnem (teoretično) reševati problem postaj Zavrha in neodzivnost Korena…