Danes sem za odtenek bolj zgoden, ob ne preveč dobri sondaži in dosti manj JZ vetra, kot včeraj.

Travniki na dnu doline so popolnoma pospravljeni sena in kot golf igrišče.In je res še malo več svežine, ko hodim gor po desni na Novo lokacijo, ki je od včeraj pokošena (vendar se snopi še niso predelali v seno) in je štart ustrezno zabasan.

Zato grem naprej na Staro lokacijo, kjer pa rahlo, vendar enakomerno, piha po griču gor. Postavim malo višje, se hrbtno vpnem in takoj potegnem. Padalo gre po šolsko gor, po obratu me vzame po treh korakih in lepo drži, drži,… po maslu čez koruzno polje in prvi spodnji travnik in še čez kolovoz na drugega.

Nabiram že v senčki gozda nasprotnega pobočja, skoraj pri potočku, kar se redko zgodi (ali na današnji idealen let mogoče vplivata tudi danes že povsem pospravljena spodnja travnika?).

Danes pa se v Kižlovko peljem s cmokom v grlu. Že od jutra namreč močno piha in napovedano je samo še jačanje JZ vetra. Ob tem še jutranja sondaža nima nobenih kljuk spodaj.

Ko se spravljam iz LCja pa je tu bistveno bolj mirno (kot zunaj doline), z občasnimi močnimi sunki vetra po dolini gor, ko (še nepokošene) trave po pobočju kar zavalovijo.

Ko hodim gor, pa gozdovi po pobočjih doline ves čas na polno šumijo. Ker piha z desne se na Novi lokaciji zadržim samo za moment in nadaljujem na Staro.

Padalo odložim kar v kepi in se vpnem hrbtno. Na sunkih vetra ga takoj razprem v zidek in krotim z D-linijami. Močni sunki so kratki, potem veter upade do “skoraj” normale preden naslednjič butne. Takoj po močnem sunku dvignem padalo samo s srednjima štrikcema , postavi se malo postrani nad mano, po obratu pa me vzame s tal. Do preloma vleče gor in potem me še močneje butne gor (ne vem, če sem že bil tako visoko nad dolino) in le počasi guncajoče naprej. S komandami moram to guncanje kar pošteno krotiti, da si končno oddahnem, ko stopim na tla še malo čez kolovoz.

Potem pa še poflikam odprtino na padalu, ki sem jo opazil včeraj (ki pa deluje bolj preglodana odprtina, kot raztrganina – kobilice ??). Še malo groundhandlanja preden zbašem padalo v LCja in v naslednje neuspešno iskanje palice po strmem (nepokošenem pobočju).

Iskanje prekinem, ko pride lastnik spodnje parcele obračat seno in kositi zgoraj Novo lokacijo. Obvestim ga o možni oviri pri košenju strmine, pa se ne sekira preveč, saj bo strmina prišla na vrsto šele čez nekaj dni z ročno kosilnico…

Ob normalni uri v Kižlovko, da sonce že malo termike naredi (na 500 rahla inverzija, naprej žagasta sondaža v višave, veter zjutraj JV, kasneje napovedan bolj JZ,Z smeri, sploh kasneje, više gori SZ).

Travniki okoli koruznega polja sveže pokošeni, seno v začetni fazi sušenja. Podrti snopi tudi po spodnjem delu strmine na izteku, kjer bi se lahko nahajala moja pohodna palica (sedaj kvečejmu še ostanki…). Zgornji del strmine in Nova lpkacija pa še vedno džungla.

Je pa sam kolovoz po desni strani pokošen skoraj do vrha, tako da je pravi užitek po dolgem času hoditi gor (no, kar se tiče prebijanja skozi visoko travo; po vročem soncu je še vedno enako naporno…). Na Novi nič vetra, zato pa na Stari močnejši sunki gor, pa tudi dol.

Postavim, se hrbtno vpnem in prva dviga neuspešno zaključim.

Pri tretjem čakam, da res lepo začutim hlad v tilnik. Po lepem dvigu in obratu me po dveh korakih dvigne, na prelomu prav butne v višino in visoko nad mlado koruzo in sušečimi snopi obeh lastniških parcel proti kolovozu, pred katerim pa me spusti na tla, kot da sem padel v zračno luknjo.

Zdaj je pa treba kar podaljšati proti Vrhniki, saj je tam zbor ob 11.30 za Slivnico.

Na Vrhniki nora gužva (kolesarska dirka po SLO gre skozi), da moramo avte prestaviti izpod Petrola na nekdanje parkirišče pri nasprotni Petrolovi pumpi. No vsaj midva z Gracarjevim Jožetom se prestaviva tja, saj Erzo že čaka tam, prvi avto s Turčinom, Blatnikovim Robertom in Cilenškovim Gregorjem pa že odpelje. K Jožetu, ki nas danes pelje, prisede še Sušev Primož in gasa na Slivnico, medtem ko se v Cerknici iz prvega avta prestavijo k Megu in Žanu, ki tam čakata.

Mega jih pripelje gor, ko mi že postavljamo (razen Erza, ki se senči pod lipo), saj nas Emil pričaka na startu z besedeami, da ni kaj čakati (“a da bo premočno…”). Emil odleti in v momentu pobere v višave. Za njim je v luftu Primož.

Gracarjev Jože pa seveda, kot vedno, pridno dokumentira dogajanje

Sam pa se pripravljam svojim motoričnim sposobnostim primerno, k čemur pa pridoda svoje še prbijanje sonca (kljub Gracarjevi čepici, ki mi jo je posodil…). Erzo postavi pod mano in mi umakne polovico padala, Jože mi dokončno raztegne padalo zgoraj in ker piha idealno gor, potegnem, lepo dvignem in po obratu zakoračim direkt v Erzove štrikce. Čutim enega okoli gležnja, tako da niti ni potrebno dodatno huronsko vpitje prisotnih, da zelo na silo prekinem…

Mi je pa ta akcija izpila zadnje moči, tako da mi Jože in Secondo odneseta spet padalo nazaj gor, pa še mene bi morala, saj komaj racam za njima nazaj v hrib. Erzo odleti, potem pa nekaj časa nobenega vetra več, kar pa pihne je čisto s strani od Z. Po nekaj nameščanja v zidek in razpletanja Jožetove asistence končno spet pihne, da lahko hrbtno dvignem in odletim.

Ko se namestim v zic, začutim, da sem totalno premočen, znoj teče po meni in še pobrati ne zmorem nič, da se že vidim v dolini. Pa le nekaj najdem in potem zavrtim in vztrajam in bolj ali manj sledim dviganju samo po piskanju Naviterja (Naviter noče kazati stebra, FlyMe pa tudi sploh ne kaže nič, pa tudi če bi kaj kazala, ne vidim nič na kokpit, ki je zamaknjen po začetnem motoviljenju in se samo blešči v soncu…).

Ampak na koncu le prilezem čez 2000 (blizu sta Gracar in Cilenšek) in se odpeljem(o) v smeri severa, proti borovniški dolini. Pa gre samo dol do 1300, dokler nad Špičko le ne najdem spet steber do 1900. Gregor in Jože tudi vrtita bolj desno in vztrajata, vendar jima ne uspe.

Zdaj pa je Borovnica že na dosegu roke (no ja…), pa še kar traja in močno zgubljam, preden se pod robom grebena pripeljem ob Prižnico. Okoli vogala nad zabočevski kotel, kjer sicer dobim dviganje in drajsam in se pajsam od jase z zastavo sredi pobočja celo nad rob, da že vidim travnike Rakitne, vendar mi potem više ne gre. Nekaj časa iščem in vztrajam, potem se zapeljem čez na Planinco, pa me dolinc od Borovnice not tako ustavlja (tudi samo 5 naprej), da na koncu odvijem levo in pristanem na prelepih popašenih travnikih Dražice.

Mega se je seveda odpeljal domov, kot ponavadi

Andrej Erznožnik : Južna kuhana, takoj dol! [19.6.2022 14:28]

Emil se je držal svojega teritorija

Tudi Turčin se je držal bolj cerkniškega področja in pogledov na ostanke Cerkniškega jezera.

Med tem je Secondo celo 2x odletel s starta…

Erzo se je seveda držal svojih enosmernih principov.

Andrej Erznožnik : Najlepše je bilo (zdaj se pa že ponavljaš Erzo!), torej najlepše je blo, ko sem na Blokah priletel nad seno (100m ?) in ni prijelo, potem  pa spod zalaufa parkiran traktor in obrača seno in začne bzat, zdaj pa se pelje nebodigatreba stran od glavnine sena, neko ozko spuro, vse zermično se ustavi, če bi se zdaj odpeljal bi šlo v poden, ki je tu 770 m. Pripelje se nazaj, obrača in začne se naslednje termično obdobje s katerim na 1500 in naprej. [19.6.2022 16:52]

Jean pa si je ogledoval širše območje vključno z loškim področjem

Še vizualizacija nekaterih letov

Na 600 inverzna kljuka ob zmernem SV čez dan. Sonce pržiga na polno, ko se (relativno zgodaj) peljem v Kižlovko.

En del spodnjega travnika sveže jutranje pokošen, na travniku za koruznim poljem pa se suši seno že dva dneva. Tu parkiram kot zadnje čase vedno in po desni gor na Novo lokacijo.

Ker je popolno brezveterje, se raje prestavim na Staro lokacijo, da bom prišel ob pristajanju v pokošen del (predvidevam). Postavim na položnem delu nad zgornjim prelomčkom in se vpnem hrbtno, saj občasno lepo pihne gor po griču.

Malce počakam, potegnem in me po obratu kmalu vzame, drži pa ne preveč, saj je čutiti malo kontra vetra po dolini gor.