Inverzija do 1000 in generalno JV tendence s popoldanskim poslabšanjem in obratom vetra.

V Kižlovki popoln mir. Počasi gor na Novi start, kjer je še vedno mir (inverzija vse bremza), vendar občasno dahne termika po pobočju gor.

Postavim in se vpnem hrbtno, le malo počakam in v zelo šibkem potegnem. Padalo gre lepo gor, po obraru speljem po nekaj korakih in brez vmesnega poskoka še pred prelomom v desno. Drži slabše, kot včeraj, pa vendar do kolovoza.

Za zaresno letenje razpiše Erzo Horjul ob 11.25. Počakamo (Erzo, Primož, Dule in jaz) še Milana in z Erzovim avtom gor. Postaja javlja SV, JV, zato naprej na Slevico, ki pa nas sprejme z občutnim SV v hrbet. Malo modrujemo, občasno nova klobasa celo uplahne, vendar se kmalu sprijaznimo, da tu ne bo kruha… Na Slevico-vrh nikogar ne mika ob tako močnem SV, Koreno S je tudi neprijazno sredi termičnega dneva in Milče začne navijati za Zavrh (ki javlja 4/6 SV – idealno…).

To me sploh ne mika (… ne spet po peklu pešačiti z vso robo na start…), vendar se vseeno priključim in pri Škorpijonu naložim k Erzu srednjo opremo, kot nek kompromis (do gor bom pa še videl, ali grem na start ali ne). In v vasi odcapljam za ostalimi na start, kjer piha ustrezno, s tem, da se z juga na hitro nakuhava in mrači.

Erzo se ekspresno pripravi in odleti (saj mora…) v globino in izgine v desno za rob proti Dražici.

Ostali trije pa opazujemo oblake in dogajanje. Radarska kaže dežne celice proti J, tu sonček že popolnoma izgine. Pripravljeni Primož najprej nabere padalo in se umakne pod krošnje, ob tem pa že občasno pihne od zadaj (JZ).

Čez nekaj časa se odloči, da pospravi. Enako narediva še midva z Milanom in nazaj peš v vas, kjer nas čaka Dule z avtom.

Spodaj poberemo še Erza in razlaz pri Škorpijonu. Ko peljem proti LJU pa že vozim skozi močno ploho…

Ob 8h proti Kižlovki s sekundantko, da ujameva še jutranjo “svežino”. Majhna inverzija nad tlemi in više JV, V tendence po jutranji sondaži in napovedi.

V dolinici mir in res malo bolj sveže, kot prejšnje dni. Ustaviva se kar na Novi lokaciji, saj rahlo diha gor (termika). Padalo postavljeno, še preden sem v tangicah. Hrbtno se vpnem in malo počakam, da spet začutim sapo na vratu.

Potegnem, lepo dvignem in me hitro dvigne od tal, da se z majhnim dodatnim poskokom dokončno odlepim od tal. Še pred prelomom v desno in povsem mirno daleč, daleč, še daleč čez kolovoz prav do senčke ob izsušenem potočku.

Lobiram za Grmado za zaresno letenje in ravno, ko jo hočem razpisati za 13h, Erzo razpiše Zavrh ob 12h, (“saj bo potem najbrž pojačalo in je treba čimprej…”). Čeprav se mi zdi prezgodaj (po mojem bomo nabasali v najhujšo termiko), potrdim še z ostalimi, ki se prijavljajo.

Na Šodru se kmalu naberejo: Suša, Mojca in Dule, Gabor, še Potrebuješev Andrej in Urša in Tom. Pa seveda še Erzo. Vsi, razen Primoža, se spravimo v Andrejev kombi, Primož pa k Urši in Tomu.

Pri Škorpijonu oni naložijo še Ukija, mi pa njegov rukzak. Ko po razbeljenem soncu hodimo na štart, le rahlo občasno zapiha. Še Dušan pride z Rakitne kar od zadaj v vas.

Na startu pa lep vetrič, vendar se vsi spravimo ohlajat v senčko, preden začneje prvi postavljati: Erzo, Primož, Tom in Urša. Veter pride le v občasnih sunkih. Prvi odleti Primož, ki se v grozni curaži zapelje daleč ven in se rešuje na nasprotnem griču (Planina). Erzu se zgodi podobno in se pridruži Primožu na drugi strani doline. Veter vleče v dolino proti Zabočevu, da stojita skoraj na mestu, potem izgineta v desno za rob.

Potem odleti Mojca in izgine v desno.

Občasni močni (termični) sunki na startu ustavljajo Uršo, ki po nekaj poskusih odleti naslednja. In za njo še Tom.

Potem se popolnoma umiri in vetra praktično ni več (toliko o najhujši termiki, v katero bomo padli – sem razmišljal ob prijavi…). Čakamo v senci, Potrebuješev Andrej vpet in pripravljen, deloma pa tudi Dušan. Končno čez nekaj časa v daljavi proti Bistri zagledamo Tomovo padalo kako pobira nad grebenom v višave: edini, ki mu je doslej uspelo nescuriti…

Na startu se nam pridružijo Emil, Redstar in Razdrihov Sašo. Še kar čakamo in čakamo in bolj ali manj je brezveterje (občasno tudi pihne rahlo od zadaj dol…). Ko se končno spet začne veter prebujati odleti čakajoči Andrej. Kar precejšen rodeo preživi, preden le spelje okoli Trebelnika in ga dvigne in se potem samo odpelje dokler gre v smeri Vrhnike.

Mi pa še kar čakamo. Veter pa se vedno bolj prebuja v sunkovitosti in moči. Sunki občasno močno butnejo, da vse završi, vmes spet tišina. V tako nobenega ne mika…

Potem se zazdi, da se zadeva stabilizira in veter vedno bolj enakomerno piha gor… in se začnem(o) pripravljati. Ostali mi raztegnejo padalo, da ga namestim v zidek in potem lepo hrbtno dvignem in odletim. Lepo me drži in dviguje do Trebelnika, kjer sem že kar nekaj nad grebenom. Zapeljem se naprej in začnem šele nad Dolom pobirati.

Šele sedaj gredo v zrak Gabor, Dušan, Uki in še nekaj kasneje Emil, Redstar in Sašo.

Zdi se mi, da sedaj že vse drži in se (pre)hitro odpeljem naprej proti Bistri (domišljavost – namesto, da bi pobral čimvišje tam, kjer je res lepo delalo). Tu pa se začne vdirati in zacurim. Pod mano je še nižji Gabor, ki pa dobi neko dviganje in je hitro nad mano. Poskušam nazaj, kjer je prej še držalo, pa sem že prenizko in samo še poskušam obdržati toliko višine, da pridem do Škorpijona. Tudi Gabor je pridobljeno izgubil in se zapeljal proti Verdu.

Pri Škorpijonu pa je kar nekaj termike in močnih sunkov, da celo poskušam nekaj pobrati, pa se moram na koncu vseeno žalostno predati.

Ko začnem pospravljati, me pozdravi Debevčev Roman, ki je prišel na pristanek groundhandlati. Malo kasneje pristane še Uki, ki je padel pri Bistri v isto mišolovko, kot Gabor in jaz.

Dušan pa lepo v višavah vrti in nabira, Emil in Redstar pa še dosti nad njim.

Ko me Uki že pripelje na Šodr, čez naju zapeljeta Emil in Redstar v smeri Ligojne (in očitno še naprej).

Dušan je svojo višino izkoristil za poskus proti Zabočevu (in najbrž Rakitni), pa se mu ni izšlo.

Izšlo pa se je Sašu, ki je na koncu pobral na 2000 in se odpeljal čez Logatec do Hodedršce…

Zjutraj je danes za spoznanje hladneje in dokaj pokrito, pa veter V, JV smeri in sondaža od podna gor položena v levo.

Ko se ustavim v Kižlovki pa je sonce že stopilo pokritost in že spet pošteno greje dolino. Dobra sondaža pa se tudi kaže v občasnih močnih sunkih vetra od tu in tam, da okoliška drevesa glasno zašumijo, ko hodim gor. Na Novi lokaciji postanem le za trenutek, saj ne verjamem lažnemu miru pod robom gozda in občasnim sunkom od JZ,Z.

Na Stari lokaciji raztegnem in se hrbtno vpnem in čakam na sunek po hribu gor. Vmes mi malo posvaljka padalo sunek od zgoraj dol, vendar naslednji vetrič od spodaj padalo poravna in ga hitro potegnem in lepo dvignem.

Pa se prehitro obrnem (ne da bi dobro preveril kupolo) in me zelo vleče v levo, ko vseeno potisnem in speljem. Šele v zraku vidim, da imam na levi konkretno kravato, ki jo moram močno kompenzirati z desno komando = splošno bremzanje na polno (sicer bi me odneslo v levo v mlado koruzo). In samo stopim na tla ob vznožju hriba ob koruznem polju.

Čeprav mi je let zabeležilo si ga ne priznam…

Nabrano padalo čez ramo in (s pohodno palico pripeto na hrbtu) po levi gor (že kar zmorem tudi to…).

Ponovno postavim in čakam hrbtno vpet. Sunki so sedaj precej močnejši od spodaj gor, pa tudi od zgoraj dol, vendar mi tovrstni na srečo le malo zaviha zadnji rob padala (brez svaljkanja). Potegnem ga ob naslednjem sunku gor in mi ga butne nad mene, zabremzam, da me po obratu skoraj pošlepa na levo in butne padalo na tla. Samo obrnem se in ga spet dvignem, pa je sunek tako močan, da se moram po obratu skoraj uleči naprej in potisniti gurtne z rokami naprej, da speljem. In se zapeljem nad dolinico, malo me celo dvigne, da pristanem z močnim vetrom v hrbet (ki mi padalo potegne pred mene)…

Tega si pa priznam 🙂

Spet mala inverzija do 600m ob JZ višje. V Kižlovki že spet vse pregreto, vendar malo vetra – očitno sprožanje termike tu in tam. Po desni na novo lokacijo. Razgrnem, se vpnem hrbtno in počakam na (topel) dih za vrat in potegnem.

Drugače kot običajno me dvigne že po 2-3 korakih, tako da zavijem na desno še pred prelomom in lepo nad njim v zraku ostro desno ob pobočje. Tu me termika še dvigne in lepo drži, daleč, daleč še čez kolovoz.

Potem se sicer dogovarjamo za večerno Strmco (kot včeraj), pa se dan, namesto letalno, zaključi plavalno pri Milanu na Rakitni, saj se proti večeru vse zabaše in nakuha in z Rakitne pobegnem nazaj v LJU preden se ulije…