Malo prej kot včeraj se peljem po sončku v Kižlovko. Dno dolinice še v senci in rosi, hribček že ves obsijan in suh, ko pridem na Staro.

Piha rahlo gor (slaba sonda do 1000, potem OK z JZ), zato potegnem takoj, ko se hrbtno vpnem. Po 2 korakih me vzame in lepo drži do kolovoza in še čez.

Zjutraj slaba sondaža spodaj nad tlemi (celo z majhni inverzijo) in megla skoraj do podna. Počakam, da se malo razredči in v Kižlovko.

Ko pridem, še megla na gričku; ko pricapljam na Staro pa celo nekaj sončka poredči megličavost. Tudi danes rahlo pihlja po griču gor.

Takoj, ko se hrbtno vpnem, potegnem in po obratu speljem še pred prelomom. Drži, drži čez koruzo do kolovoza in še nekaj naprej.

Danes podobno kot včeraj: zjutraj rahla inverzija do 800, spodaj kar nekaj, višje Z, JZ, še dosti višje pa sonce. Spet počakam, da to dotično sonce malo pogreje, preden se zapeljem v Kižlovko.

Po levi se mimo koruze odpravim na Staro, pa me že po nekaj korakih na ravnem travniku špikne nad levim gležnjem (si kaj pretegnem, me uščipne živec,… ???), da se moram kar ustaviti in komaj nadaljujem ter s težavo prišepam na griček. Tu pa bolečina poneha (le rahlo jo še čutim) in takoj postavim (preden si bolečina premisli).

Ker piha enakomerno rahlo gor po pobočju (idealno), takoj potegnem hrbtno in speljem po obratu po dveh korakih. Lepo drži, drži, vendar malo manj kot včeraj.

Ko iz rose v senci naberem padalo, pa spet bolečina, da komaj prišepam do LCja. Pa naj kdo reče da letenje ni zdravilno, oziroma da Kižlovka ni pravi rehabilitacijski center za letalce 🙂 …

Ko sonce že pogreje Kižlovko (inverzija na 600, spodaj še SV, zgoraj JZ), se zapeljeva v dolinico s sekundantko. Levo od koruze na Staro lokacijo, kjer piha lepo gor. Padalo razgrnjeno še preden sem v tangicah.

Hrbtno dvignem in padalo, ki kar skoči gor in me takoj vzame. Zunaj pa še malo dvigne in drži, drži, drži še daleč čez kolovoz. Padalo pade na tla šele proti koncu spodnjega travnika.

Rekord Kižlovke 🙂 .

Za zaresno letenje se dogovorimo za Slivnico. Vendar za najbolj zgodaj (12h) forsira Pojetov Jože, ki prepriča še Milana in gresta tja čez Rakitno. Druga skupina (Suša, Slejkotova Tom in Urša) pa skozi zastoje v Ceknico, kjer čaka Mega in peš gor.

Sam se dogovorim z Jeanom, da mu pripeljem na Slivnico tandem klienta iz LJU. In ker so zastoji od J AC pa vse do Unca, se tudi midva zapeljeva čez Rakitno, kar nama vzame dodatno uro (po AC bi pa zastoji vzeli 2h).

Ko se pripeljeva na Pumpo, me pričakata Emil in Sašo, ki sta po razburkanem letenju že na tleh.

Jean je šel pobrati tudi Jožeta in Milana, ki sta bila tudi že splaknjena nekje pri Martinjaku.

Ko pridejo na Petrol, je tudi Mega po H&F na tleh.

Le Suša in Tom sta pobrala v višave in se odpeljala na Vrhniko.

Z Emilom naloživa v najina avta vse prisotne in gor (itak je treba rešiti avte z vrha, Mega pa je zraven za šoferja LCja).

Na startu piha idealno (rahlo močno) gor. Ker pa koprena vedno bolj zapira nebo, kar nekaj cincamo. Pa Jože (ki “danes ne bo več letel”, saj je vesel, da je “preživel” razmetavanje in zapiranje padala) postavi in se odlifta v vedno močnejšem Z s spodnjega platoja.

Potem se postavi tudi tandemist Jean s klientom Galom (sinom mojega nekdanjega sodelavca še iz časov IJS, kot sem zvedel med odisejado iz LJU) in ob pomoči Mega in Saša čakata na pravi trenutek. Ko ta končno pride, v tretjem poskusu odletita in se počasi čez ves greben in Cerknico odpeljeta na pristanek.

Veter gor se sicer malo popravi, pa spet pojača in ostali samo še odpeljemo avte dol in razlaz.

Ker je zgodaj zjutraj še vse pokrito in imam primarno terapijo tudi zgodaj, se odpeljem v KiIžlovko šele po njej, ko sonce že na polno prbija v dolino (sicer SV, inverzija na 600). Temu primerno je že nekaj vetra po dolini sem in tja.

Vendar na Stari lokaciji vetrič pihne lepo po hribu gor (kot že dolgo ne). Ko hrbtno potegnem padalo, kar skoči gor in po obratu me takoj vzame. Najprej me po prelomu celo nekaj dvigne, potem pa spusti kar na hitro, tako da pridem le do kolovoza.