Vsak dan hujša vročina. Nižje in dopoldne kao V tendence (burjica na Primorskem), popoldne naj bi obrnilo na JZ, višje pa ves dan JZ. Gradient dokaj slab z 2-jno inverzijo, zrak pa prav sivobelkast in vse zatohlo mrčasto (puščavski pesek…).

Milče skliče zbor za Zavrh ob 11.30, kar jaz prestavim na 11.45, ko se uspem čez Črno vas kot prvi pojaviti pri Škorpijonu. Mojca pride z Duletom (ki nima več šoferskega Notama 🙂 ), potem še Milanče. Klobasa (in postaja) kaže izrazit S, da celo razmišljamo, da bi se prestavili na Ulovko. Pa za trenutek spet obrne po SV, kar hitro izkoristimo, da nas Milanče zapelje gor.

Takoj, ko se spravimo iz avta, Dule pobegne nazaj v dolino iskat hladovino, mi pa v potu svojega obraza z rukzaki po roštilju na start. Kjer piha vroč veter idealno gor (4/5-7 S). Hitro sem prvi pripravljen (saj mi oba pomagata) in ob prvem hrbtnem dvigu po obratu stopim v zrak. Onadva pa nekaj za mano, Milanče kot zadnji, ravno ko pride na start tudi Sušev Primož…

Zapeljem direkt čez kot (čeprav pričakujem rotorje), kar me obdrži na nivoju Trebelnika. Malo me zgunca, da za robom dobim bolj normalne pogoje. Najprej se matram in iščem in po m dobivam višino v sunkovitih dviganjih (še neformirana termika + S čez robove in vogale) potem dobim oster in ozek steber lepo čez greben in v rahlih iskanjih sem in tja do 1200, ko se mi vse ustavi (druga inverzija je na 1200, prva spodaj pod startom na 500).

Ker kljub iskanju ne morem prebiti višje, se odpeljem proti Javorču v generalnem curjenju ob občasnih sunkovitih popravkih. Mojca ni niti poskušala okoli Trebelnika.

Mojčin let

Milan pa se trudi in nabira ob Trebelniku in potem nižji kot jaz zapelje za mano proti Javorču. Sam na Javorču obrnem in se v nepričakovano mirnem ozračju (prava milina med 700 in 800) samo odpeljem nazaj do Trebelnika. Vmes si pomahava s Primožem. Na Trebelniku pa tudi dokaj mirno, venar se moram v osmicah po m pajsati, da pridem čez vrh, ko lahko zavrtim v močnem zanosu in se zapeljem mimo starta (bolj me zanima ta smer, kot riniti še enkrat standardno po grebenu).

Mimo Antene še malo ob grebenu, da obrnem v veter in začnem riniti nazaj 10-20 v curaži. Pririnem do grape s starta in potem tam še nekaj časa poskušam kaj nabrati, da se na koncu predam in zapeljem z vetrom, dokler gre.

Zoranov let

Ker sem pristal čez cesto v Brezovici (pri Borovnici) na pravkar pospravljenem travniku, šele po svojem pospravljanju in pešačenju ugotovim, da je do zabočevske ceste vmes potok, kar zahteva precejšen obhod…

Ko sem enkrat čez potok na cesti, takoj dobim štop do LCja, ko me pokliče Milanče s konca svojega podarjenega dodatka po zadnjem nepričakovanem stebru.

Milanov let

Močan JZ z razvojem dneva vedno bolj nabija čez osončeno SLO in edino Brestovico vidim za možen realen cilj. Pa se mi ne da tja dol v tej vročini (30+…). Zato grem po zemeljskih obveznostih po dolgem času spet v Kižlovko.

Sem mislil, da bo vse pokošeno, pa je start zgoraj res zgledno pokošen, vse ostalo pa že visoka stepa… Nekako se prebijem na Staro, kjer pihla vroč fen idealno gor.

Počasi postavim in od prve dvignem (vedno bolj) staro coto. Še pred prelomom me termika butne gor in še nekajkrat zagunca nad dolino. Ko že mislim, da bom tik pred kolovozem pristal v travnati gošči, me pošteno butne gor nov mehur, da stopim na tla prav na kolovozu.

Zoranova sekundarna terapija (Rook 2 ML) s Stare lokacije

Potem se pa dogovoriva z Mojco, da greva popoldne zamenjati ugašajočo postajo na Zavrh, kar tudi storiva 🙂 .

Danes vročina še narašča, napoved pa podobna kot včeraj (mogoče je napovedani JZ malo močnejši, sploh z višino, kar se termike tiče pa podobno). Ker ne morem navsezgodaj na Buzet (kot nekateri ponovno planirajo – pa končajo na Lijaku – le zakaj ?!), se odločim za poznopopoldansko mirno in uživaško jadranje na Strmci (včeraj je že bilo tako in danes pričakujem podobno).

Nekaj pred 16h se odpravim iz LJU in se dobim z Megom na pristanku (Milanče obljublja, da pride še kasneje, ko ga bodo razbremenile zemeljske obveznosti). Ko prideva na start kar močno prbija. Sunki nihajo sicer med 7-10, povprećje 5-7 (seveda na vrh Petriča), ampak situacija je zelo šumeča in živahno gibajoča. Mega ponovno pove, da se v takem vetru včasih ni letelo, ampak bo pa najbrž bolje…

Zato počakava kakšno debelo uro v zanimivem klepetu na idilični travnati polici nad dolino, ki se koplje v popoldanskem soncu (mogoče je malo mrčasto). Vmes počasi vzameva robo iz LCja in se delno pripraviva, čeprav veter še vedno prbija z občasnimi (zelo) kratkimi umiritvami.

Ko si začneva govoriti, da se umirja (sonce gre počasi dol in termika mora svoj delež odklopiti), se dokončno pripravim pod budnim Megovim očesom. In okoli 19h v drugem poskusu (prvi me odšlepa po travniku – baje je ravno spet prišel sunek…) lepo po liftu gor odletim.

In potem večerna poezija po putru (no, vetra je še vedno veliko, vendar je vse dokaj laminarno) sem in tja in gor in zunaj s kroženjem dol in spet ob pobočju Petriča gor in tako naprej, da se napolni debela 1 ura. Skratka, če citiram: “Igra z vetrom in bazami. Totalen žur!!! ” (no, danes totalno brez grdih baz, ki bi pozaugale… sploh brez kakršnihkoli baz, le večerno škrlatna modrina…) 😉 🙂 .

Mega je bil v luftu malo za mano, Milanče pa se nama pridruži nekaj pred 20h. Mega toplanda z namenom popravkov na opremi, pa se na koncu odloči, da je za danes zaključil.

Megov let

Midva z Milčetom pa še malo drajsava sem in tja in potem še tesno okoli vrha Petriča (da še naberem nad njim, kolikor bo ugašajoči veter dal), da se končno zapeljeva na prečudovito ožarjeno Planinsko polje, kjer se, kot zlatosrebrna kača, zvija Unica. Pred AC obrneva in pristaneva na zadnjem travniku pred vodo,… da naju lahko naskoči množica krvoločnokrvosesnih komarjev, medtem ko pospravljava večerno zarošena padala.

Milanov let

Zoranov let

Mega je z LCjem kmalu pri nama. Še nazaj gor po Milančetov avto in razlaz (predvideno nadomestno postajo za Zavrh pa seveda pozabiva v Megovem avtu, saj sva še vsa neprisebna od večernih užitkov 😉 🙂 . Že zeeeeloooo dolgo nisem tako užival v brezskrbnem jadranju… Vesel kot radio – za dve postaji skupaj 🙂 .

Po dolgem času napovedan idealen letalni dan: malo generalnega J, JZ po večini SLO, mala možnost padavin, bazice tu in tam…). Že od včeraj vidim Buzet, s tiho željo odleteti po dolgem času nazaj v SLO.

Zjutraj Erzo že okoli 7h objavi zbor za Buzet ob 10h na Vrhniki. Takoj potrdim (da bom prvi na listi 🙂 ) in potem kapljajo še potrditve ostalih.

Ob uri sem pod Petrolom. Erzo ima svojo skupino (s šoferjem) že organizirano (Pirš+ata, Erzo, Zagorčev Boštjan in Pojetov Jože), ostali čakajoči (Milanče, Štusejev Dušan, Belčičev Matej, Gracarjev Jože, Turčin, Vidičev Dragan in jaz) se na pakingu spogledujemo, kdo bo peljal (jaz sem izjavil, da po križarjenjih zadnjih dni ne bom, Dušan ne more po AC)… Gracarjev naloži Dragana, Turčina in Mateja), Milanče pa s težkim srcem (“še vedno obtolčeni avto je tarča za policaje…”) Dušana, mene in Matejevo opremo.

Malo pred Uncem Erzo & Co izjavijo, da gredo na Slivnico (V od katere je v smeri predvidenega letenja sicer danes NOTAM…) in druga skupina se tudi zapali za idejo Slivnica in v našem avtu rata kregarija kam in zakaj in mi imamo vendar Matejevo opremo in… Na parkingu Unec naša dva avta nadaljujeta to debato… dokler oni iz Erzo & Co ne izjavijo, da obračajo iz Cerknice nazaj za Buzet, ker … In vsi razbesnjeni nadaljujemo proti Buzetu.

V našem avtu se razvije med Milančetom in mano ostra debata, katera objava Notama je verodostojna in kdo naj kje objavi in kaj bi “moral” kdo narediti in kaj bi morala “narediti država”, namesto da amaterski ljubitelji žrtvujejo svoj prosti čas za to, da drugim lajšajo življenje in imajo posledično ti tako več časa za kritiziranje (ne bom obnavljal, ker je predolgo in…). Če Milanče ne bi bil šofer svojega avta, bi ga itak zabrisal iz avta 🙂 … In to traja do prihoda na start (ubogi Dušan ne pride niti do kakšnega medklica, jaz pa ves hripav…).

Gor na start in počasi v pripravo, saj ni še nobenega resnega vetra (tu so še Nevidni, Hlišev Andrej in Holzev Mitja). Kar nekaj časa taktiziramo in čakamo, dokler prvi ne potegne Pirš, ki skoraj scuri, pa se z veliko matrarije le pobere okoli Železniške…

Sledijo Ščuka (Nevidni), pa Pojetov in še Zagorc, Erzo in Hliš, ko občasno malo pihne gor (nad Jaćemico se je naredila lepa baza, ki jo nekateri takoj poberejo in se odpeljejo nazaj… Potem starta Turčin, pa jaz, pa Matej pa Dragan…

Na desni, kjer so pobirali predhodniki, se komaj obdržim nad grebenom in ne naberem nič več (tista lepa baza se umika ali razpada…) in se vrnem do starta in naprej proti Raspadalici ob grebenu, kjer so nekateri že nizko (in nekateri tudi zaključijo), meni pa rata dobiti zanešeni steber (od SZ vzdolž grebena) in se ga oklepam in vrtim… do 1400 skoraj do baze, ki medtem izgine iznad mene. Domišljavo grem nazaj čez štart proti Jaćemici, da bom tam s to višino lahko spet dodatno nabral in se odpeljal. Pa curim kot kanta, v kotu ne dobim nič in čez štart se peljem le še malo nad njim (da vidim, da Dušan, Milanče in Gracar pospravljajo – postaja mi ne sprejema nič, tako da ne vem, kaj je resnični razlog… klobasa pa kaže, da že piha dol vzdolž grebena SZ in mi “je vse jasno”…).

Potem se še guncam ob grebenu in obiram robove do Raspadalice in pridem pod greben, saj piha tu kar močen kontra veter. In še z nekaj borbe odcurim na pristanek ob glavni cesti za gor.

Zoranov let

Ko začnem pospravljati, zvem, da je Dragan obvisel na drevju (na srečo ni poškodovan) in mimo mene že tulijo gasilci in policija… Oni trije s starta so pospravljali, ker so šli v reševanje Dragana.

Mene pobere ob cesti železničar, ki gre na Železniško kontrolirat vlake (saj gredo reševalci po progi v reševanje in morajo narediti zaporo proge) in me odloži na odcepu Zavoj, po mene pa pride sem, na sredo poti Matej z avtom Nevidnega, ki ga (naloženega s svojo opremo) odpeljeva proti SLO (no, vozi Matej, jaz pa pametujem zraven) v soglasju z našo reševalno ekipo (saj itak ne moreva pomagati, razen da narediva dodatno delo policiji, ki vestno popisuje podatke in izjave prisotnih…).

Tisti, ki niso scurili, so odleteli takole:

Jožetov let

Jože Poje : Lepo je šlo. A odločitev za Slavnik je bila slaba. [17.6.2024 13:28]

Alešev let

Aleš Pirš : Prvič sem se rešil drugič pa ne. Na zadnjem stebru ga Zagorc namoci in pokaže kje je center ampak kmalu ugasne tako da tudi če bi hotel še jaz nebi smel namakat  [17.6.2024 14:12]

Andrejev let

Erzov let

Boštjanov let

Mitjev let

Ko se z Matejem voziva po AC, Nevidni po “posrednikih” sporoči, da lahko pridemo z njegovim avtom do Unca (zato se ustaviva na razglednem bifeju pri Črnem kalu in se osveživa s pijačo in sladoledom)… In ko sva blizu Unca, da lahko podaljšava do LJU… Ker to še vedno sporoča iz zraka mu zaparkirava avto na Vrhniki in se z Matejem posloviva (Nevidni pa je odletel do Karteljevega in naredil nekaj več kot 100 – ampak tega itak ne bomo nikoli videli, tako da je lahko to zgolj urbana legenda 🙂 ).

Danes je napovedanega manj JZ kot včeraj, pa še vedno veliko (npr. preveč za Slivnico). Vendar zjutraj postaje še ne kažejo preveč in hitro se odločim za akcijo: na Strmco čim prej, preden pojača.

Ob 9h se odpeljem iz LJU in od vseh potencialnih udeležencev sta za stvar Mega in Jean. Na pristanku malce počakam Mega, ko pride, pa hočeva počakati še Jeana,… ki ga Mega zagleda ravno ko odleti s starta. Gor in na start kjer že pošteno nabija (šeprav postaja pravi 5-6/8,3). Poleg Jeana opaziva v višavah še Ano.

Takoj začnem postavljati in sem ob Megovi pomoči hitro naštiman, vendar veter narašča… Jean sicer kruza sem in tja, vedno nižji in zunaj celo zbija, Ana pa se dviguje vedno bolj v višave proti Špilniku. V veter praktično stojita. Jean se kar matra, da na travnikih za vasjo proti Studenu končno pristane.

Jeanova borba z vetrom

Pove, da je imel vsega zadosti in da mu je bilo vetra preveč. Z Megom počakava samo še toliko, da vidiva Ano, ki v višavah praktično stoji na mestu v veter, potem pa se z vetrom v hrbet odpelje nazaj nad gozdove (proti Logatcu)…

Robo naložim rinfuzo v LCja in dol. Na Uncu Mega pusti svoj avto in z LCjem v smeri Socerb (kjer pričakujeva v nižjih legah manj vetra). Na AC naju pokliče Jean, da bi se pridružil in navija za Marčev hrib. V Razdrtem ga počakava in naloživa in mimo Vremščice (ki je bila še potencialna opcija, pa je medtem tudi že zrasla čez 10) na Socerb.

Na startu vse šumi (skoraj podobno kot na Strmci 🙂 ), piha pa precej z leve, bolj J tendenca. Med vožnjo sem smo spremljali na Live Bonetovega Erika, ki je malo pred našim prihodom tukaj najprej lepo zajadral, pa hitro pristal nekje na drugi strani doline. Po telefonu pove, da mu ni bilo všeč, pa tudi da je bilo v zraku kar zgonjeno, predvsem pa veliko J vetra. Jeanu je vse to dovolj, da spet navija za Marčev hrib, kjer bo pa J “idealen”. Pa še nekaj štajerskih padalcev se tam pojavi na Live. Da bo mir, ponudim da ga odpeljemo tja (in hkrati upam, da se bo medtem veter le malo umiril v skladu z napovedjo.

Na Marčevem je vetra enako in Jean začne postavljati, naju z Megom pa prestreže s traktorjem lastnik travnika, ki mu morava prijazno kimati, ko razlaga, da ne dovoli več množičnih prevozov čez njegove travnike…

Ko prideva z Megom nazaj na Socerb, veter očitno ne bere prognoz in piha enako, če še ne močneje. Začneva postavljati in Mega mi seveda viteško asistira. Med čakanjem kar konstantno nabija in ob vsakem dvigu mi padalo sfedla sem ali tja. Potem le zagledava (hvala bogu 🙂 ) močno zategnjen vozel, ki povzroča težavo.

Ko ga Mega razvozlja, pa ob prvem naslednjem hrbtnem dvigu speljem… in po obratu takoj prekolnem vse kar je možno, saj ugotovim, da se mi je elastika med neuspelimi poskusi snela s čevlja in mi je kokon nedosegljiv. Visim navpično kot salama na štrikih in se na vse mogoče načine poskušam spraviti v zic… ni šans… inštrument pa samo piska, ko me dviguje v višave (sem že 350 m nad startom in gre samo še gor…).

Ko vidim, da bom visel še naprej, potegnem ušesa in dviganje zmanjšam (piska pa še vedno). Potem zapeljem še bolj ven in levo od polja naftnih megacistern le dobim neko spuščanje. Želim si samo dol in vlečem ušesa in krožim, dokler le nisem toliko nizek, da se lahko zapeljem na uradni pristanek.

Zoranovo salamiranje v gurtnah

Tu me prijazno pozdravi italijanska padalka z včerajšnje Brestovice (ki potem ni odletela zaradi premočnega vetra), malo za tem pa pride Mega z LCjem (hvala Mega).

Popolnoma sem izmozgan in preznojen zunaj ter presušen znotraj, ko naju Mega pelje spet gor. Želim popravca, da ne bom zaključil dneva s slabimi občutki (predvsem pa želim, da bi tudi Mega odletel svoje…).

Na startu piha kot prej z nezmanjšano močjo. Mega vztraja, da bo najprej mene spravil v zrak. Po nekaj čakanja (ves čas preverjam, če je elastika lepo zataknjena za čevelj…) le potegnem, da me ob obratu odlifta v zrak kar na mestu z začetnim rikvercanjem. Vendar sem takoj lepo v zicu 🙂 in se ob močnem piskanju prepustim vetru… ki pa me komaj spušča naprej v konstantnem dviganju.

Malo vozim sem in tja, večinoma pa vedno bolj ven nad dolino. Mega po postaji pove, da po videnem ne namerava v zrak…

Veter je tudi višje sedaj JZ. Nameravam se zapeljati do Ospa, pa me na vmesnem grebenu spet odlifta v višave (sem že na 900, v veter komaj lezem tudi manj kot 5). Nazaj v notranjost čez start proti SLO si ne upam zapeljati, saj je proti Slavniku precej zabasano, veter pa z višino in proti notranjosti predvidoma samo še narašča. Zato se pač tukaj guncam sem in tja, zbijam, da bi z nižjo višino preskočil v Osapsko dolinico, pa me vsakič na grebenu spet odlifta v višave.

Počasi imam zadosti in po 1/2 ure pristanem na uradnem.

Zoranovo lebdenje v močnem vetru

Mega je že pri meni in gor na Socerb in potem proti domu…

Jean pa je odletel s svojega Marčevega hriba do svojega avta.

Jeanov let