Po dveh neletalnih dnevih in na frišno pobeljenih hribih (da o mrazu ne govorimo) ter današnjem “orkanskem” JZ (višje gori ?), grem danes pod nujno v Kižlovko.
Na vožnji proti dolinici celo sramežljivo sije sonček. Na poti gor se mi hlad zliva v obraz, na startu 0, s tendenco gor.
Razgrnem po mokri travi, ko se s traktorjem pripelje Matija spodaj po kolovozu v opazovanje 🙂 . Potegnem hrbtno, v prvo spravim Rook2 nad sebe in po obratu lepo speljem … in se zapeljem Matiji ob traktor.
Zoranova sekundarna terapija (Rook 2 ML) s Stare lokacije
Malo pokramljava, saj se nisva videla že celo večnost 🙂 .
Danes podoben dan, kot včeraj, le z malo vetra po nižinah (in veliko jih spet razmišlja o osvajanju startov na visokih hribih). Sam cincam in se na koncu odločim vsaj za skok s Korena. In hitro jih je nekaj za.
Ob 13.45 se pri ŠPH zberemo: Mojca, Delux, Milanče in Potrebuješev Andrej, h kateremu se zbašemo v kombi. Še pred odhodom in med vožnjo usklajujem(o) lokacijsko pomoč za reševalno intervencijo (ki pa ni predmet tega zapisa).
Dol na štart pridem celo brez palic in takoj začnemo postavljati. Vetra nič, z občasnimi pihljaji gor, pa tudi s strani in od zadaj (dim velikega ognja desno pod Korenom se ves čas bolj ali manj zliva čez pobočje dol…).
Boris mi postavi M24, medtem, ko napihujem protektor tangic in se spravljam v njih (in hkrati ordiniram po telefonu). Milanče potegne prvi s Kingom (ki je kralj 🙂 ), pa v takem vetru le sesuje padalo malo nižje.
Potem odleti Mojca in se odpelje proti ŠPH.
Mojčin let
Jaz sem naslednji in moram kar laufati po travniku dol, predno speljem (tukaj mi to ni tak problem, kot včeraj, saj mi res lepo pomaga gravitacija na tako strmem travniku brez ovir 🙂 ). In se zapeljem do ŠPH, kjer pristanem po šolsko.
Zoranov let
Za nama pristanejo še Boris, Andrej in Milanče.
Borisov let
Andrejev let
Milanov let
Komentar leta: King je kralj. [18.11.2024 17:17] Aleš Pirš : 😃 [18.11.2024 16:44]
Ko pospravimo, Milanče odpelje Andreja rešiti avto, midva z Borisom pa v Zaklanec, kjer Boris pusti Elektrika, da ga potem zapeljem gor na start Zaklanec, ki ga še ni imel 🙂 .
Megla se tudi v LJU že dopoldne umakne soncu. Močan JZ po vsej JZ SLO. Malo se usklajujemo in modrujemo, eni gredo na Buzet, drugi se močnemu JZ umaknejo na Gorenjsko (predvsem za polete s hribov), mene ne potegne nikamor preveč…
Potem pa se le vrne v življenje Milanče (iz okrevanja po naporih včerajšnjega dne okoli Triglava) z idejo za popoldanski skok na Sv.Lovrencu. Takoj sem za, saj imam namen preizkusiti na frišno popravljen in striman M24.
Dobiva se na pristanku ob utici in z LCjem gor do parkinga. Peš po strmi poti do cerkvice. Nekaj pohodnikov naju opazuje, ko se pripravljava. Ob prihodu piha lepo gor tudi za hrbtni start, ko sva pripravljena, pa seveda vetrič ugasne.
Milanče mi lepo namesti padalček, vendar ga v tako šibkem vetru v prvem poskusu hrbtno ne spravim dovolj nadse. Milan mi raztegne za drugi poskus – naprej, ki je tudi neuspešen.
V tretje pa se mi le vse poklopi, da speljem in se z lepo višino po putru ob zahajajočem soncu z lepo višino zapeljem čez pristanek, tako da lahko še zapeljem nazaj in malo zavjugam na sveže pognojen travnik.
Zoranov let
Milanče pa danes s svojim popolnim lahkim kompletom pristane malo za mano.
Danes pa že zgodaj posije sonček v LJU. In treba je nekam na letenje. Vetra je napovedanega malo (razen umirjajoče se burje na Primorskem), sondaža je obupna… ampak vsa SLO je pa brez oblakov in vsi se odpravljajo metati s hribov (višjih ali manjših, nekateri že sredi noči, drugi sredi dneva…).
Včeraj zvečer je Slavka oznanjala današnjo akcijo na Stolu (kar je zame, kot starejšega občana, ki je še gibalno oviran, neizvedljivo), kar me je spet spomnilo na Belsko planino (Svečica, pod Struško). Že pred dolgimi časi, v začetku padalske kariere, sem si jo ogledoval kot padalski start, ko sem se tam okoli preganjal z gorskim kolesom. Pred kratkim pa so tam poletavali naši mladi padalski kolegi in mi jo spet priklicali v luknjičavi spomin.
In ker Slavka ljubi zgodnje ure, pristane ravno pravi čas, ko bi jaz odšel na letenje.
Slavkin let s Stola
In jo pokličem, če je še za dodatno akcijo. In seveda je. Hitro se uskladiva in kmalu na Lipcah odvijem z AC in ob Jesenicah desno za Železarno, kjer si ogledujem potencialne pristanke, medtem ko se Slavka vozi izpod Stola k meni.
Preloži svojo lahko in težko robo v LCja, medtem ko jaz s kmetoma, ki gnojita pristajalni travnik, uskladim parkirni režim na njunem travniku. Prijazen pogovor botruje obilici informacij, brez katerih bi midva s Slavko doživela več presenečenj na poti k najinemu cilju. Hvaležno sprejmeva njuna priporočila (kar nama sicer vzame nekaj dodatnega časa) v upanju, da si bova zato na široko odprla vrata k zmagi.
Pa naju in LCja, kljub dobro zastavljeni strategiji, ustavijo taktične težave tik pred zdajci. Po analizi možnih plusev in minusev zaradi morebitne spremembe starta in posledične možnosti pristanka daleč stran od Slavkinega avta, kar bi v naslednji posledici vodilo do dolgega večernega pohoda nazaj v hrib (za Slavko, ki pa je danes že odpešačila Stol), soglasno ugotoviva, da je bolje, da ostane pri prvotni izbiri štarta na Belski planini. In se z LCjem odpeljeva nazaj v dolino, urediva taktične težave in ponoviva vajo ponovne vožnje proti Pustemu Rovtu in naprej.
Ko sva danes že drugič skoraj na osončenih pašnikih Belske planine, pa naju ustavi še tavajoči tekaški poznavalec okoliških hribov s prošnjo, da mu svetujeva, kako bi najhitreje pri(tekel)šel do Valvazorjevega doma, kjer ima parkiran svoj avto…
Tako hodiva čez dotične pašnike že v zahajajočem soncu. Sam sopiham zadnje metre s težko opremo (verjamem, da z njo priletim do daljne Železarne), Slavka pa poskakuje z lahko (v velikih dvomih, da pride do Železarne).
Greva mimo stanu še na zgornji kolovoz in v kao malo večji strmini postaviva. Se pravi, Slavka meni postavi padalo in vse prštima, jaz se le na mestu zbašem v sedež. Kljub na videz idiličnim travnatim prostranstvom se tanki štrikci zatikajo za vsako skalco, ki jih nešteto štrli iz zemlje. Vetra nula, zero, občasno celo hlad potisne od zadaj po pobočju dol.
Prvi dvig je na videz obetaven, pa nekaj metrov nižje obsedim na travi. Tudi drugi (ob čakanju na kakšen dih po pobočju gor) je neuspešen, vendar vsaj “obstojim”. Slavka skače okoli mene in postavlja Maestra in rešuje štrikce… skratka brez nje bi lahko zaključil že po prvem poskusu…
Ker pa v tretje gre rado, v naslednjem dvigu le spravim padalo nad sebe in se slučajno tokrat ne spotaknem na izstopajočih skalah … in speljem.
Potem pa po mrzlem putru daleč, daleč, naravnost ven v še bolj hladno senco Savske doline. Nad Koroško Belo pridem z več kot 500m AGL, tako da lahko brez skrbi podaljšam čez Savo (po mojem bi prišel skoraj do Bleda),
potem pa v širokem loku spet nazaj čez Savo in k Slavkinemu avtu.
Zoranov let
Takoj jo pokličem po telefonu (žal oba nisva imela postaj), da bo sigurno imela dovolj višine do pristanka,… pa si je že kmalu po mojem odletu premislila in se že pelje z LCjem dol…
Vesel kot radio za ta moj novnov start, ki mi brez Slavke ne bi bil dan 😊
Po dolgih dnevih megle v LJU in prelepih sončnih dnevih izven nje (in raznoraznih tehničnih ovirah, ki mi preprečujejo uresničiti željo po letenju 🙂 ), posije danes sonce skozi meglo že pred poldnevom. Ko se sprostim, si zaželim vsaj skokec v Kižlovki.
Ob prihodu v dolino pa je sonce že nizko in celoten hribček z večino dolinice je tako že v senci. Pri hoji gor mi piha v obraz, rahlo po pobočju dol. Ko pridem na Staro in začnem postavljati Rook2, ugotovim, da sem pozabil tangice v LCju.
Nazaj dol do LCja in še enkrat gor v hladu zahajajočega sonca. Hladen zrak se zliva po vseh pobočjih dol, kar pomeni da ga ves čas čutim na tilniku, ko pripravljen čakam za start naprej (ne spomnim se, kdaj sem nazadnje tu startal naprej).
Ni sprememb, zato potegnem in zalaufam ves čas z rahlim vetrom od zadaj … in speljem na robu. Pristanem na kolovozu in pospravim robo.
Zoranova sekundarna terapija (Rook 2 ML) s Stare lokacije
