by ·Komentarji so izklopljeni za 241116 Belska planina – pri stanu P4201 16:18:17

Danes pa že zgodaj posije sonček v LJU. In treba je nekam na letenje. Vetra je napovedanega malo (razen umirjajoče se burje na Primorskem), sondaža je obupna… ampak vsa SLO je pa brez oblakov in vsi se odpravljajo metati s hribov (višjih ali manjših, nekateri že sredi noči, drugi sredi dneva…).

Včeraj zvečer je Slavka oznanjala današnjo akcijo na Stolu (kar je zame, kot starejšega občana, ki je še gibalno oviran, neizvedljivo), kar me je spet spomnilo na Belsko planino (Svečica, pod Struško). Že pred dolgimi časi, v začetku padalske kariere, sem si jo ogledoval kot padalski start, ko sem se tam okoli preganjal z gorskim kolesom. Pred kratkim pa so tam poletavali naši mladi padalski kolegi in mi jo spet priklicali v luknjičavi spomin.

In ker Slavka ljubi zgodnje ure, pristane ravno pravi čas, ko bi jaz odšel na letenje.

Slavkin let s Stola

In jo pokličem, če je še za dodatno akcijo. In seveda je. Hitro se uskladiva in kmalu na Lipcah odvijem z AC in ob Jesenicah desno za Železarno, kjer si ogledujem potencialne pristanke, medtem ko se Slavka vozi izpod Stola k meni.

Preloži svojo lahko in težko robo v LCja, medtem ko jaz s kmetoma, ki gnojita pristajalni travnik, uskladim parkirni režim na njunem travniku. Prijazen pogovor botruje obilici informacij, brez katerih bi midva s Slavko doživela več presenečenj na poti k najinemu cilju. Hvaležno sprejmeva njuna priporočila (kar nama sicer vzame nekaj dodatnega časa) v upanju, da si bova zato na široko odprla vrata k zmagi.

Pa naju in LCja, kljub dobro zastavljeni strategiji, ustavijo taktične težave tik pred zdajci. Po analizi možnih plusev in minusev zaradi morebitne spremembe starta in posledične možnosti pristanka daleč stran od Slavkinega avta, kar bi v naslednji posledici vodilo do dolgega večernega pohoda nazaj v hrib (za Slavko, ki pa je danes že odpešačila Stol), soglasno ugotoviva, da je bolje, da ostane pri prvotni izbiri štarta na Belski planini. In se z LCjem odpeljeva nazaj v dolino, urediva taktične težave in ponoviva vajo ponovne vožnje proti Pustemu Rovtu in naprej.

Ko sva danes že drugič skoraj na osončenih pašnikih Belske planine, pa naju ustavi še tavajoči tekaški poznavalec okoliških hribov s prošnjo, da mu svetujeva, kako bi najhitreje pri(tekel)šel do Valvazorjevega doma, kjer ima parkiran svoj avto…

Tako hodiva čez dotične pašnike že v zahajajočem soncu. Sam sopiham zadnje metre s težko opremo (verjamem, da z njo priletim do daljne Železarne), Slavka pa poskakuje z lahko (v velikih dvomih, da pride do Železarne).

Greva mimo stanu še na zgornji kolovoz in v kao malo večji strmini postaviva. Se pravi, Slavka meni postavi padalo in vse prštima, jaz se le na mestu zbašem v sedež. Kljub na videz idiličnim travnatim prostranstvom se tanki štrikci zatikajo za vsako skalco, ki jih nešteto štrli iz zemlje. Vetra nula, zero, občasno celo hlad potisne od zadaj po pobočju dol.

Prvi dvig je na videz obetaven, pa nekaj metrov nižje obsedim na travi. Tudi drugi (ob čakanju na kakšen dih po pobočju gor) je neuspešen, vendar vsaj “obstojim”. Slavka skače okoli mene in postavlja Maestra in rešuje štrikce… skratka brez nje bi lahko zaključil že po prvem poskusu…

Ker pa v tretje gre rado, v naslednjem dvigu le spravim padalo nad sebe in se slučajno tokrat ne spotaknem na izstopajočih skalah … in speljem.

Potem pa po mrzlem putru daleč, daleč, naravnost ven v še bolj hladno senco Savske doline. Nad Koroško Belo pridem z več kot 500m AGL, tako da lahko brez skrbi podaljšam čez Savo (po mojem bi prišel skoraj do Bleda),

potem pa v širokem loku spet nazaj čez Savo in k Slavkinemu avtu.

Zoranov let

Takoj jo pokličem po telefonu (žal oba nisva imela postaj), da bo sigurno imela dovolj višine do pristanka,… pa si je že kmalu po mojem odletu premislila in se že pelje z LCjem dol…

Vesel kot radio za ta moj novnov start, ki mi brez Slavke ne bi bil dan 😊

by ·Komentarji so izklopljeni za 241115 Kižlovka P4200 16:05:40

Po dolgih dnevih megle v LJU in prelepih sončnih dnevih izven nje (in raznoraznih tehničnih ovirah, ki mi preprečujejo uresničiti željo po letenju 🙂 ), posije danes sonce skozi meglo že pred poldnevom. Ko se sprostim, si zaželim vsaj skokec v Kižlovki.

Ob prihodu v dolino pa je sonce že nizko in celoten hribček z večino dolinice je tako že v senci. Pri hoji gor mi piha v obraz, rahlo po pobočju dol. Ko pridem na Staro in začnem postavljati Rook2, ugotovim, da sem pozabil tangice v LCju.

Nazaj dol do LCja in še enkrat gor v hladu zahajajočega sonca. Hladen zrak se zliva po vseh pobočjih dol, kar pomeni da ga ves čas čutim na tilniku, ko pripravljen čakam za start naprej (ne spomnim se, kdaj sem nazadnje tu startal naprej).

Ni sprememb, zato potegnem in zalaufam ves čas z rahlim vetrom od zadaj … in speljem na robu. Pristanem na kolovozu in pospravim robo.

Zoranova sekundarna terapija (Rook 2 ML) s Stare lokacije

by ·Komentarji so izklopljeni za 241108 Petelinjek SZ P4199 14:56:08

Megla se razteza po SLO daleč naokoli LJU kotline. Na JZ je burja, na Lijak me ne vleče. Me pa vleče na jesenski sonček ki je šele daleč na Gorenjskem.

Najprej nekaj cincam in “tipam” Erza, ki izjavi, da je odločen za Vršič (in cilj kao Sleme/Vratca), ko pa mu omenim, da Vršič tudi mene zanima, takoj poskoči, da tam okoli ja ni štartov za mene (= starejšega občana, ki je poleg tega še gibalno oviran). Pa mu rečem, da me zanima Solna Glava, ki je zmerno blizu parkinga in brez pretiranega vzpona, pa me presliši (?) – on bo šel na Vratca in logistiko ima rešeno …

Ne drezam več in iščem druge cilje tam okoli (= na soncu). Spomnim se Petelinjeka pri Tromeji, starta, ki ga še nimam in ki je tudi visoko dostopen z avtom in baje lep za startat (na smučišču). Ko iščem nekoga, ki ga tovrstne zadeve zanimajo, da uskladiva logistiko, ujamem Slavko, ki ravno tava po okolici Kranja v popolni megli do tal (ob osončenih višavah). Ker se talna megla oz. zelo nizka oblačnost konča šele naprej od Radovljice, sva kmalu usklajena in takoj pritisnem na gas.

V Podkorenu me počaka, se preloži v LCja in gor proti Korenskemu sedlu. Na znanem odcepu levo v gozd in po J in JZ pobočjih vija-vaja proti vrhu. Malo pred Tromejo, tik pod robom še zavijeva desno in do primernega mesta, kjer parkirava.

M24 s tangicami na hrbet, levo iz gozda na strme travnike smučišča (na avstrijski strani) in sedaj v nožnih vija-vaja po strmi “potki” gor. Na vrhu se smučišče zravna, veter pa butne v obraz (torej za štart proti SZ v hrbet, res pa ne preveč močno, 1-2/4). Slavka gre še malo naprej pogledati za eventualno alternativo, sam se začnem pripravljati. Na res kratke trenutke je celo 0 ali rahlo z leve. Razgledi fantastični !

Ko pride nazaj, obesi še trakec na palico in mi pomaga (predvsem držati M24, da ga ne posvaljka dol. Premakneva se še malo dol po pobočju na večjo strmino (zajla vlečnice na desni ni problem, nervoznega pa me dela prvi zasneževalni steber, ki je ravno v smeri…).

Slavka nadzira veter in ko je neka 0, mi zavpije, potegnem in zalaufam po pobočju. M24 gre gor, pa slabo zagrabi in ko se mi zdi, da le drži, speljem ves nizek. Na travnati stopnici celo malo podrajsam po travi,… in sem končno visoko nad tlemi.

Že pred najnižjo točko sedla zavijem na levo čez drevesa in v ogromnem loku bolj ali manj po putru nad dolino proti Ratečam. Občasno malo poruka, z italjanske strani nosi nizke megle, jaz pa se zapeljem visoko nad Zelenci (prekrasen razgled) in čez Rateče do Podkorena. Proti pričakovanju pa piha pri tleh vedno močnejši dolinc iz Italije od Z. Ker sem že prenizek za obrat pristanem z vetrom dokaj uspešno, le na koncu mi potegne padalo čez mene, da pokleknem 🙂 zraven krožišča kjer imava Slavkin avto.

Zoranov let

Začnem pospravljati in vmes kar nekaj časa čakam, da pripelje tudi Slavka okoli vogala in pristane na drugi strani Podkorena. Žal pa ji telefon ni posnel leta in ga ne more objaviti… Vidim pa, da Erzo objavi let s Solne glave 😉 …

Kmalu sem z avtom pri njej in spet gor proti Korenskemu sedlu. Ker pa Slavka še nima starta Medvejek, se začasno odpoveva reševanju LCja in hitro na odcepu desno in od zadaj na travnik starta.

Piha rahlo gor z desne. Pomagam ji postaviti in takoj potegne, ravno ko kmet s ful gasom vozi s traktorčkom po pobočju gor (smo bili zadnjič opozorjeni na probleme 😉 ). Hitro nazaj do gozda, da odpeljem še preden pride traktorček na vrh… Tokrat je Slavki telefon posnel let 🙂 .

Slavkin 2.let

Ko je Slavka na zaključku pospravljanja pa pride dotični kmet z avtom izza vogala in začne s Slavko obsežno debato, ki pa se je ne udeležim.

Potem pa že v mraku gor do Tromeje po LCja. Vesel kot radio 🙂 .

by ·Komentarji so izklopljeni za 241106 Kižlovka P4198 15:03:27

Sem si včeraj rekel, da moram čimprej preizkusiti Rook2 za projekte, če je dobro zliman z duck-tape, hkrati pa še malo pomeriti kakšno drugo padalo….

In po zemeljskih obveznostih kar hitro v Kižlovko, kjer pa ravno sonček sramežjivo pokuka skozi meglo. S padalom gor (kjer je mokrota že rahlo odtekla) in postavim. Pihlja malo manj kot včeraj, vendar je tendenca gor.

Potegnem, padalo gre lepo nad mene in po dveh korakih sem že v luftu … in se zapeljem še malo čez kolovoz.

Zoranova sekundarna terapija (Rook 2 ML) s Stare lokacije

Super, starejši Rook2=cota gre v razhod, tale (malo manj star) pa bo odslej za Kižlovko (dokler bo lim držal 🙂 ).

O kakšnih meritvah poroznosti ne razmišljam, saj je trava spodaj še vsa sluzasta…

by ·Komentarji so izklopljeni za 241105 Kižlovka P4197 13:38:19

Podoben dan, kot včeraj (V,SV, dopoldne megla, ki se začne topiti v LJU po 12h). Na Zavrh ne grem (Milanče), ker zemlja najbrž še ni razgrnjena. Sprva me mika Grmada, pa ne dobim nobene žrtve za tja, potem postaja tam itak obrne na S in me ne mika več. Erzo bi (po terenu) šel nekam na sončni novi start na Gorenjsko kam višje, ko pa se dogovarjava kam, se izkaže, da mu je dovolj Ulovka pred hišnim pragom…

Sam pa itak moram izmeriti propustnost raztrganega Rook2 ML (da se odločim za eventualno popravilo) in se zapeljem v Kižlovko.

Spodaj še globoka mokrota, ko pa s coto (Rook2 ML stari) hodim gor, je sonček že posušil pobočje. Tako coto razvlečem po suhi travi v idealno rahlem vetrčku po pobočju gor (kar je bilo v vsej zgodovini tukaj le malokrat).

Potegnem hrbtno, lepo dvignem coto in še pred prelomom speljem … in se zapeljem do kolovoza.

Zoranov skokec (a je to sploh še Zoranova sekundarna terapija (Rook 2 ML) s Stare lokacije ???)

Po LCja, zbašem coto v prtljažnik in se na osončenem travniku spodaj lotim meritve poroznosti (kao novejšega) Rook2 ML.

Še dobro, da sem ga strgal, saj nobena meritev (ne na robu, ne bolj zadaj, ne levo in ne desno…) na črnem materialu (ki ga je večina na zgornji strani) ne pokaže čez 10s (večinoma 2-6 sek) !!!

Tako samo z duck-tape zalepim raztrganino in ga bom ob priliki preizkusil v Kižlovki (če bo vsaj za tu bolj uporaben kot stara cota)