Danes V, SV še vedno vztraja, dan pa je do konca gnil večinoma povsod po SLO (razen na Primorskem, kjer je burja odpihnila oblačnost), celo nekaj možnosti padavin je napovedano.

Kljub temu Milanče da pobudo za Zavrh, ki je ob sklicu ravno v robu oblaka. Mene mika bolj Ulovka, kjer ni take možnosti blata, višina starta pa je tam, tam. Ko se približuje zborna ura, pridobim na svojo stran še Škobernetovega Tomaža (ki Ulovke še ne pozna in je takoj za spremembo) in via Vrhnika se dobiva pri Skalah. Ko Milanče pasira Borovnico in ugotovi, da je megla na Zavrhu še nekaj bolj pod štartom, podaljša do naju in oba se zbašeta k meni v LCja.

Šele, ko s ceste na parkingu za Ulovko zavijemo z LCjem na kolovoz, pridemo v meglo. Na štartu pa je že kar gosta tudi dol proti Brunarici (ki se komaj sluti na dnu), tako da nobenega več ne mika postaviti padalo, čeprav piha idealno po griču gor.

Milanče goni naprej svoj Zavrh, jaz pa na poti nazaj odvijem proti Planini in zapeljem do koče/stolpa. Tu smo že pod bazo in se vidi v dolino proti Vrhniki in okolici, vendar vetra ni nobenega (čeprav zastava na stolpu veselo plapola v pravi smeri; je pa šavje tako zaraslo (nekdanji) start, da Milanče daje prednost celo zaraslemu Krimu pred tukaj videno situacijo.

Pokliče Delux v zaključevanju svojega šihta in seznanimo ga s situacijo na Ulovki (in Planini), on pa nas z dejstvom, da je po trenutno videm z njegovega opazovališča (na šihtu) na Zavrhu baza še nižje pod startom, kot prej. Predlagam Sv.Ano in Deluxu je tudi to edina realna možnost.

Milanče verjame v jadranje na Zavrhu, zato se ustavimo pri Škorpijonu, kjer nas že pričaka Delux. In hitro odpeljemo vsak s svojim avtom naprej proti Podpeči…

Parkiramo na parkingu pred Grebencem in vsi 3jei k meni v LCja.

Ko parkiramo v sluzastem ozračju zraven cerkvice na vrhu, pa nas tu sprejme res ugoden veter. Res, da je občasno prešvoh, občasno pa SV tudi dobi primerno jakost in takoj se začnemo pripravljati na V startu. Tomaž ostane moj sekundant, ko kot prvi odleti Delux, nekaj za njim pa še Milanče. Oba lepo zajadrata in sta hitro nad vrhom.

Moj prvi dvig je lep in brez vozlov ali vejic (Delux ima rahlo zavozlane štrikce…), ko pa ob pravem sunku v drugo dvignem, po obratu (skoraj) stopim v zrak, tako da ni nobenega dotika na spodnji stopnici. In se tudi sam pridružim predhodnikoma v prelepem (ledeno mrzlem) jadranju. Tomaž se še kar nekaj časa matra (veter spreminja smer in pogosteje usiha) preden se nam tudi on pridruži v zraku.

Skoraj pol ure najadram, ko me hlad le prisili, da zapeljem daleč naokoli čez Podpeč do Ljubljanice in z vetrom (za Milančetom) nazaj ob Ljubljanici, da pristanem na letališču.

Zoranov let

Milanče potegne z vetrom v hrbet, dokler gre.

Milanov let

Ob meni pristane Tomaž.

In nekaj za njim še Delux.

Borisov let

Tomaž pospravi prvi in gre po svoj avto, s katerim pride po naju in mene zapelje gor po LCja.

Lepo hladno jadralno doživetje zaključimo z vročo čokolado in kavo v kafiču pri Mercatorju v Podpeči.

Danes podoben dan, kot včeraj z majčkeno manj SV vetra in precej inverznim jutranjim gradientom. V LJU zjutraj megla, na Primorskem in Gorenjskem pa šajba. Ko zaključim z zemeljskimi obveznostmi, je sonce že visoko. Najprej razmišljam o Grmadi (ki je po jakosti ravno še na meji ?), pa pokliče Milanče, ki se potika po gorenjskih hribih in ga mika še letenje – na Gozdu.

Ker je v tistih koncih od zgodnjega jutra, je bil seveda že zdavnaj v zraku, ko jaz pripeljem direkt gor na Gozd (sva zmenjena za logistiko).

Milanov let

Milan Velkavrh : Se je glih izšlo za eno urco😊. [2.12.2024 14:36]

Čeprav je ponedeljek, je na startu spet šola (tandemi + začetniki), ki krožijo med pristankom in startom po cesti in v zraku.

Sem hitro v tangicah in pripravljen za postavitev padala… ki pa je Rook2 (!?!?), ko ga potegnem iz (podobne) vreče… in nazaj dol do LCja po Arribo…

Sonce je že 1/2 ure nižje, ko končno potegnem hrbtno (veterček je skoraj idealen). Takoj me rahlo butne gor in potem močno gunca, ko nad grebenom vozim proti V robu ves čas v dokaj bolj sunkovitih dviganjih in spuščanjih, kot včeraj (to pripisujem nekaj več vetra, kot včeraj in predvsem lastnostim Arribe, … pa kasneje z Milančetom uskladiva, da je imel tudi on podobno razgonjeno ozračje: ob generalnem S vetru zgoraj, dolincu in termiki spodaj ter dokaj močni jutranji invezni kljuki okoli 700). Vozim sem in tja po grebenu in nad njim, tudi malo zavrtim in osmičarim, na koncu pa se zapeljem daleč nad Veterno in v širokem loku na pristanek.

Zoranov let

Milanče me že kar nekaj časa čaka in mi pomaga pospraviti, saj “prevoznik” za gor že pritiska. Na koncu pa se Milanče z eno ekipo odpelje po svoj avto, jaz pa z drugo ekipo po LCja (ki pa mi ga Milanče prijazno dostavi s parkinga pod startom dol do koče 🙂 ).

Na poti dol in proti LJU se prepozno spomnim, da sva se dogovorila za pir na Golniku in zato zamudim lokalno gostilniško družabno dogajanje, ki se je baje precej burno odvijalo, kot mi Milanče v živo javlja po telefonu 🙂 🙂 .

V LJU gnilo, da ni za nikamor; na Primorskem šajba (z orkansko burjo), na Gorenjski pa se tudi konča oblačen pokrov in sonce od Preddvora naprej.

Tisti trenutek, ko hočem pritisniti Milančetovo telefonsko, pozvoni on in: “… kam gremo letet; Sv.Lovrenc bo za skočit, okoli Gozda pa jadrajo, lahko bi Šolski teren…”. Seveda sem takoj za, ob tem, da hitro pade ideja, da bi pretrgali sveto zaobljubo, da ne gremo na Gozd, odkar je plačljiv … in se odločiva, da greva danes prav tja po dolgem, dolgem času (jaz skoraj 3 leta nisem bil na inkriminiranem startu…).

Ob 14 h poberem Milančeta na pristanku v neskončni množici pleha (in tudi pristajajočih padalcev – vsaj dve šoli…) in gor. Milanče mi nese mojega novega/starega Skywalka, sam pa štorkljam za njim s preostalo (srednje) lahko opremo.

Na štartu gneča pripravljajočih in kibicev in kar tako mimoidočih in… Poravnava obveznosti (!) in se začneva gužvati za štartni prostor. Če je ob prihodu še rahlo pihalo gor, je sedaj vedno bolj nula (ob prelepem zahajajočem sončku).

Milanče potegne prvi, pa mu ne rata in šele v drugo odleti v praktično nuli. Kljub temu, da sem hitro pripravljen, ni milosti do starejših, gibalno oviranih padalcev in še kar čakam, da lahko potegnem hrbtno (v totalni nuli, občasno dahne že dol po startu). Tudi sam ga v prvo ne spravim dovolj nad sebe, pa mi prisotni hitro spet razgrnejo, da v drugo speljem.

V rahlem baloniranju proti V robu me celo občasno dviguje. Po obratu celo zavrtim in malo naberem in nazaj mimo starta do Z dela grebena. In še ena runda v rahli curaži na V rob, potem pa v velikem loku nazaj mimo starta in ven, naokoli čez Veterno na pristanek, kjer testiram, koliko lahko bremzam tole Arribo3, da stopim na mestu na tla kot v pravljici 1m naprej od ceste 🙂 .

Zoranov let

Milanče že pospravlja.

Milanov let

Še gor po mojega LCja v slalomu med številnimi dol drvečimi norci, ki jim sploh ni jasno, da lahko kdo pelje mogoče tudi gor…