Po praktično 3 mesecih od zamenjave kolena si spet upam v rehabilitacijski center Kižlovka. Ker skokec s te krtine pomeni le nekaj sekund v zraku, seveda ni časa za kakršnokoli se prilagajanje smeri vetra, meni pa je zaenkrat poleg nezahtevnega starta še najbolj pomemben 100% pristanek.

Ker je danes napovedano bolj slabo vreme z veliko V vetra, si rečem, da grem (vsaj) pogledat dolinico. Tu pa piha striktno (in kar močno) po dolini dol. Z vetrom v hrbet ne smem pristajati (na pristajalnem delu travnika je čofotajoče močvirje in ideja, da opcijsko pristanem na riti z vetrom v hrbet mi niti najmanj všeč…).

Ker imam zemeljsko podporo, grem (greva) vseeno gor na start – bom pa vsaj malo groudhandlal…

Na startu je dosti manj vetra kot spodaj, vendar meša iz vseh smeri (razen pravilno po pobočju gor). Že v izhodišču se odločim za smer proti levi (kar sem doslej tukaj v 600+ skokcih naredil mogoče le 2x…), pa vseeno je treba čakati, da vsaj približno pihne veter iz tiste smeri.

Dva hrbtna dviga sta neuspešna in šele tretji – naprej, mi uspe, čeprav moram “laufati” in loviti padalo neprimerno dlje, kot sem to doslej počel z novim kolenom (no, doslej 2x 🙂 ).

Vesel kot radio, ko pristanem v veter samo z mehkim dotikom tal v enem koraku.

Zoranova sekundarna terapija (Rook 2 ML) s Stare lokacije