Še zadnji dan pred menjavo levega kolena bi rad izkoristil, saj bom potem vsaj x dni na off…
Poje sklicuje za Zavrh, KLV manjša Jata je šla na Smuk, mene pa vleče nekaj uživaškega letenja na Grmadi. Vsaj z Jeanom sva si enotna, da bo danes OK, saj že od jutra po postaji piha lep JV, skladno s celodnevno napovedjo enakomernega VJV (4-5).
Ko odhajam iz LJU, sva še sama, potem se po telefonu pridruži Tomaž, ko Jean razpiše zbor za 14.15 Bale, pa se prijavi še Elmir in nazadnje še Emil.
Po zboru se vsi zbašemo v LCja in skozi vročino in prah do starta. Najprej se nam zdi, da bo OK, ko se razpakiramo, pa samo posedemo v senco: piha nič ali občasno od zadaj, klobasa kaže od vsepovsod, vetrnica na postaji večinoma z leve (kot zadnjič z Megom).
Skoraj uro modrujemo, zakaj nas usoda tako tepe, saj na Zavrhu medtem pihajo sunki S tudi čez 11…
Potem se začnem pripravljati, saj se bo sicer končalo brez letenja, kot zadnjič na Slivnici. Vpet v oklepu in osebni savni poskušam startati vsakokrat, ko vsaj za moment vetrnica pokaže približno gor. Čeprav padalo dobim nekajkrat lepo gor, mi pred robom vsakokrat omahne. Poskušam tudi naprej… enako. Enkrat mi postavi eden, drugič drugi… Vmes postavi tudi Elmir in je prav tako neuspešen – na robu sesuje padalo.
In tako se nadaljujejo poskusi cca 1h. Vmes tudi sam posedim v senci, da me ne zadene kap. Potem pa poskušam tudi bolj diagonalno iz sence, takoj, ko ne piha več od zadaj ali čisto z leve. In mi enkrat rata padalo dobiti lepo nad sebe. Takoj, ko stopim čez rob, pa me močno potegne v desno. Čeprav kontriram z levo komando, že drajsam skozi šavje… ko že mislim, da bom speljal, pa se rob padala zatakne za nepopustljivo vejo in me samo navije in telebnem naravnost dol ob strmem pobočju v krošnje spodaj.
Počasi se zaustavim v jojo guncanju in že stojim na deblu, ki raste skoraj vodoravno ven iz pobočja. Nikamor se nisem udaril, nič ni videti narobe… zavpijem, da sem OK… in neverjetno kmalu so ostali pri meni.
Z nekaj matranja odpnem padalo, ob tovariški podpori po deblu pridem do strmine in zlezem iz zica. Ostali poskrbijo za opremo, sam pa se plazim (pravo plezanje) po skoraj navpičnem pobočju do roba. Fantje obvestijo 113, da ne bi kdo slučajno sprožil akcije… in Mega, če lahko pride reševati padalo.
Opremo in cote za ožet razprostiram po soncu in potem “analiza”, dokler ne pride Mega. Vmes je iz doline prihajkal tudi Peklajev Jernej, ki se, skupaj s Tomažem, pridruži Megu v alpinističnem reševanju padala. Ostali naprej modrujemo v (vroči) senčki.
Elmir počasi pospravi ves ta čas pripravljeno opremo, saj veter še vedno opleta od vsepovsod.
Okoli 18h pa začne vetrokaz vedno bolj enakomerno pihati od JV. Včasih že prav močno. In Elmir spet potegne padalo na plano, se pripravi in starta. Ko stopi čez rob, pa ga samo odlifta v višave.
Naprej se komaj pomika, zato pa jadra sem in tja brez vsakega vrtenja. Ko to vidi Jean, se tudi on pusti odliftati… (medtem spodaj v gmajni še vedno rešujejo moje padalo). Emilu pa “se ne da u luft”…

Elmirov let
Na koncu tudi Emila premaga želja (ga prepričam 😊) in se okoli 18.30 tudi on pripravi. Sunki so tudi 8, ko se z zelo atraktivnim startom tudi on pridruži predhodnikoma…






Emilov let
Gotovo je potekla debela ura, da pride iz gmajne Mega in odhiti po svojih opravkih, za njim pa še Jernej in Tomaž. Počakam, da se tudi onadva pridružita trojici v lepem večernem jadranju.




Jernejev let
Sam pa grem rešiti Jeana na pristanek v Studeno.
Odložim ga pri Balah in gasa proti LJU v priprave za bolnico… na veliko srečo le na planirano operacijo 😀