Ker je danes veliko JZ vetra čez SLO in večinoma bolj spreminjajoče oblačno/sončno v LJU (megla do podna na Primorskem, krasen sonček na Štajerskem…) in ker ni neke konkretne ideje za kam (= ni nobene ideje za neko konkretno letenje), sploh pa ker imam na obisku hčerko in vnukinjo, ki bi šle popoldan nekam na sprehod, se spomnim na Kižlovko in okolico…

Kar rosne oči dobim, ko se po skoraj 1/2 leta vozim(o) po potoku=kolovozu v dolinico. In ko ustavim LCja v blatu travnika … na startu ravno dviguje padalo neznani padalec ?! To pa je slučaj – po pol leta zanemarjanja Kižlovke pridem in srečam padalca tukaj !!!

Padalec poleti in … pristane na travniku blizu nas. Seveda se moramo spoznati: je Anže R., ki sicer že kar nekaj časa leti (predvsem H&F), je pa letalno “neviden” 🙂 . V klepetu in moji razlagi zgodovine Kižlovke kot “rehabilitacijskega centra” pridemo gor na Staro lokacijo.

Postavimo (Anže je danes prvič tukaj in postavi že petič…), jaz staro coto Rook2. Kar nekaj šumenja vetra je po okoliških pobočjih – in tudi vetra na startu (ki ga baje doslej ni bilo).

Nekajkrat dvignem hrbtno coto (in mi jo tudi sesuje)

Anže odleti in pristane petič. Končno me potem eden od naslednjih sunkov vetra dvigne s tal, me odloži tik pred robom in se moram potem vreči čez rob, da speljem.

Zoranov let

Obe dekleti počakata zgoraj, saj mi je po tako atraktivnem startu nujno 🙂 iti še enkrat gor, Anže pa je to itak tudi nameraval.

Malo počakava na bolj enakomeren veter (in manj šumenja po okolici, čeprav veter po dolinici generalno narašča…). Potegnem prvi in me takoj dvigne in potem kar drži. Ko že pristajam, pa me še enkrat dvigne in odloži zraven kolovoza.

Zoranov popravc

Potem pa še na obljubljen sprehod po prelepi sončni jesenski dolinici.