Danes napovedanega še več dežja kot včeraj (ko ga realno sploh ni bilo) in zjutraj je prva stvar, da pogledam, če so pločniki še suhi (v bistvu to preverjam že ponoči…). In ker so, se kmalu zdevam od doma – proti Kižlovki.

Ko zavijem v dolinico že rahlo rosi. Vetra nobenega, se pa celo rahlo razsvetli temno nebo na poti na grič (rosenje poneha).

Diha mi pa veter za ovratnik in od V, tako da najprej postavim na levo. Pa za trenutek pihne z desne iz doline gor in takoj prestavim v desno.

Ob naslednjem dihu potegnem in pošteno »odlaufam«, da speljem in se zapeljem v večno močvirje spodaj…