Po moji jutranji terapiji še razmišljamo o letenju na Gozdu malo kasneje (se pravi Milan in jaz), ko se bo izkazalo, koliko bo na Gorenjskem tega JZ vetra, ki razsaja po osrednji in J Sloveniji s Primorsko.

Ne glede na nadaljnje akcije grem v Kižlovko (ziher je ziher…), kjer pometa direkt po dolini JZ (že drugič dosti več, kot zadnjič z Erzom), da komaj prinesem nabranega napihujočega in plahutajočega Rooka na start (že nekaj dni ne uporabljam več izraza cota, saj je, ubogi upokojenec, še vedno čedno suh in skoraj šušteč…).

Postavi se kar sam z ravno ustrezno zapletenimi štrikci, da ga ne odnese nazaj na smreke. Čakanje izkoristim za flikanje srednje raztrganine (bogve od kdaj – jasno pa da je od tukaj, iz Kižlovke) in študiranje vetrnih sunkov. Pomaknjen sem malo niže, tik nad kolovoz na robu.

V glavnem: ko šumijo vse smreke naokoli na obeh straneh doline, mi je zidek mogoče obvladovati edino z D-linijami in čakati; ko šumenje ponehuje, pa bo treba hitro reagirati z akcijo, saj nekaj trenutkov po začetku naslednjega šumenja prbije po griču gor sunek, da gate trga…

Ves čas pa zbiram pogum, saj teorija ciklov in vetrnih ritmov morda ne bo čisto v skladu z dejanskim dogajanjem. Vmes mi nekajkrat zvoni telefon, ki ga, ob krotenju padala, tudi približno ne jemljem iz žepa… Dvakrat ali trikrat poskusno hrbtno dvignem in testiram in pustim, da mi pade nazaj.

Četrtič le zadržim padalo nad glavo, se lepo obrnem in stopim čez rob v zrak. Stojim skoraj na mestu, potem me spusti in odpelje naprej, da se v slow-motion zapeljem do razdalje LCja.

Na vetru ga še poravnam v zidek, naberem v rožo in dovolj za danes.

V LCju preverim telefonske klice in zvem, da se je, med mojimi pripravami, mimo peljal Gracarjev Jože na poti domov. Želel si je v živo ogledati to Kižlovko (padal v LCju pa bi bilo itak dovolj tudi še za njega…). No, pa naslednjič.