Po jutranji individualni terapiji z mojo terapevtko hitro še v Kižlovko na individualno sekundarno terapijo, ki je poleg tega tudi moja individualna športna aktivnost (tako mi pri izstopu iz LCja ne bo potrebno natakniti maske – če ne bo nikogar bliže kot 1,5m). Pogledam po dolini gor, pa po dolini dol, pa levo in desno in nikjer žive duše. Torej brez maske vzamem coto in na vrh griča, kjer ob tej uri sonce že ustvarja lep termični veter po griču gor. Toliko, da samo odložim coto v rozeto, se vpnem in na vetrčku razprem coto v zidek.

Malo še razmišljam, če tale cota Rook sploh še sodi v kategorijo “druge letalne naprave” (potem bi, glede na današnjo veljavno odredbo, imel lahko težave…), pa mislim, da je že preveč zgonjena za takšno kategorizacijo. Idealno hrbtno dvignem coto, po obratu tudi mene kar dvigne s tal (hja, torej je le še druga letalna naprava) in me v dviganjiu zapelje čez rob in nad dolinico. Je pa očitno toliko vetra, da me kar zaustavlja in stopim na tla vzporedno z LCjem.

Hvala bogu, da Policija še ni dobila novih dronov, ki jih kupuje, sicer bi me že znali ujeti pri dejanju.

Na pobočju nad dolinico zaslišim traktor, ki pa je gotovo več kot 1,5m oddaljen, torej maska še vedno ni potrebna. Vidim pa v daljavi na zgornjem koncu doline piko, ki se približuje; gotovo je tista prijazna gospa, s katero sva zadnjič tako lepo kramljala. Lahko bi tudi danes kakšno rekla. Ampak ne bom čakal, saj smo od danes v totalnem lockdownu; lahko si sicer nataknem masko, ampak bog ve, če jo bo ona imela, pa koliko so te maske sploh še zaščitne…

Preprečevanje širjenja okužb zaradi novega korona virusa je na prvem mestu, zato se zaprem v mehurček svojega LCja in gasa po potoku ven iz doline…